Biotska in krajinska pestrost na Ljubljanskem barju v zadnjih desetletjih močno upadata. Razloga za to sta na eni strani opuščanje kmetijske rabe in na drugi strani intenziviranje gospodarjenja z zemljišči. Opuščanje vodi v zaraščanje travnatih površin z lesno vegetacijo in zaraščanje z invazivnimi tujerodnimi rastlinskimi vrstami. Intenziviranje gospodarjenja pa prestavljajo zgodnejša in bolj pogostejša košnja kot v preteklosti, večja obremenitev s pašnimi živalmi, uporaba fitofarmacevtskih sredstev, izsuševanje travišč, preoravanje in obilnejše gnojenje. V obeh primerih izginjajo prvotni ekstenzivni in biotsko raznoliki življenjski prostori, zato takšno gospodarjenje na Barju siromaši naravo in poslabšuje življenjsko okolje. Zaradi opuščanja kmetijske rabe in na drugi stran intenziviranja gospodarjenja z zemljišči na Barju najhitreje izginjajo mokrotni travniki. Spodaj predstavljamo tri najbolj ogrožene tipe mokrotnih travnikov na Ljubljanskem barju.
Travniki z modro stožko se razvijejo na mokrotnih tleh, kjer voda zaradi slabo propustne podlage v delu leta zastaja (pomladi so lahko poplavljena, poleti sušna). Tovrstni travniki uspevajo na slabše hranljivih in zakisanih tleh. Prevladujoča rastlinska vrsta je trava modra stožka (Molinia caerulea), združbo pa navadno sestavljajo še zdravilna strašnica (Sanguisorba officinalis), navadna seljanka (Selinum carvifolia), navadni čistec (Betonica officinalis), severna lakota (Galium boreale), mačina (Serratula tinctoria), vrbovolistni oman (Inula salicina), travniška izjevka (Succisa pratensis), navadni kačji jezik (Ophioglossum vulgatum) in druge.
DEJAVNIKI OGROŽANJA
Travniki z modro stožko so eden najbolj ogroženih habitatnih tipov v Sloveniji. Velikost njihovih površin strmo upada zaradi intenzivnega kmetijstva, ki vključuje gnojenje in izsuševanje. Ponekod izginjajo tudi zaradi urbanizacije ali zaradi opuščanja kmetijske rabe, ki vodi v zaraščanje.
PRIPOROČENO RAVNANJE
Za ohranjanje travnikov z modro stožko je priporočljiva ekstenzivna raba in odsotnost gnojenja. Potrebno je preprečevati intenzifikacijo kmetijstva oz. spreminjanje površin v intenzivno gojene travnike ali njive.
KORISTNI NASVET
Pri košnji namenjamo posebno pozornost košnji robov, s čimer onemogočamo vdor invazivnih tujerodnih in grmovnih vrst (npr. vrbovje in krhlika) na travnik.
STE VEDELI?
Ponovna vzpostavitev združbe na travniku, ki je bil intenzificiran, je zelo dolgotrajen proces. Ohranjanje še obstoječih travnikov je zato zelo pomembno. Pomembno je ohranjati pozno košnjo (enkrat letno, v drugi polovici leta), ki preprečuje zaraščanje z visokimi steblikami, širjenje lesnatih rastlin in konkurenčnejših trav.
Nižinski ekstenzivno gojeni travniki so travniki na zmerno hranljivih tleh, ki so košeni enkrat ali dvakrat (izjemoma trikrat) letno. Rastejo na propustnih, bogatih, bolj ali manj svežih do vlažnih tleh. Nekatera rastišča so lahko tudi občasno poplavljena. V sestojih prevladujejo visoke trave: visoka pahovka (Arrhenatherum elatius), travniški lisičji rep (Alopecurus pratensis), travniška latovka (Poa pratensis), navadna pasja trava (Dactylis glomerata), travniška bilnica (Festuca pratensis) in volnata medena trava (Holcus lanatus). Poleg teh na travnikih najdemo tudi številne pisano cvetoče rastline, med njimi plazečo zlatico (Ranunculus repens), kukavičjo lučco (Lychnis flos-cuculi), navadnega jajčarja (Leontodon hispidus), zdravilno strašnico (Sanguisorba officinalis), njivsko grabljišče (Knautia arvensis), okroglolistno pijavčnico (Lysimachia nummularia) in črno deteljo (Trifolium pratense).
DEJAVNIKI OGROŽANJA
Tovrstne travnike ogroža prekomerno gnojenje, izsuševanje in preoravanje v njive. Prav tako izgube povzroča opuščanje košnje. V fazi zaraščanja se lahko razširijo določene vrste kot npr. navadna šašulica (Calamagrostis epigejos) ali pa invazivne tujerodne vrste, ki jih je nato težko odstraniti. Večja pogostnost košnje lahko močno spremeni vrstno sestavo, poleg tega pa je potrebno dodatno gnojenje in apnenje.
Tudi baliranje pokošene trave je pomemben dejavnik, ki je močno spremenil te rastlinske združbe, saj omogoča zgodnejšo košnjo in večje število odkosov. Poleg tega se pri tem s travnika odstrani semena pokošenih rastlin.
PRIPOROČENO RAVNANJE
Za ohranjanje nižinskih ekstenzivno gojenih travnikov je potrebno preprečiti presežen vnos hranil v tla. Potrebno je preprečevati intenzifikacijo kmetijstva oz. spreminjanje površin v intenzivno gojene travnike ali njive.
Pomembna je zmerna pogostnost košnje, saj večje število košenj pomeni siromašnejšo vrstno sestavo in predvsem prevladovanje trav v škodo zeli in metuljnic. Namesto pridelave travne silaže je primernejša pridelava sena.
KORISTNI NASVET
Namesto pridelave travne silaže svetujemo pridelavo sena. Pridelava sena v času sušenja trave nevretenčarjem omogoči umik v travno rušo ali na sosednji travnik. Na travniku se na ta način uspešno obnovi tudi semenska banka. Poleg tega ovijanje bal v plastično folijo ustvarja znatno količino neuporabnih odpadkov.
Pri košnji namenjamo posebno pozornost košnji robov, s čimer onemogočamo vdor invazivnih tujerodnih in grmovnih vrst (npr. vrbovje in krhlika) na travnik.
Bazična nizka barja so značilna za območja, kjer je talna voda prisotna tik po površino ali na površini. Podlaga so največkrat karbonati kot sta apnenec in dolomit, ki z raztapljanjem v vodi nevtralizirajo kislost tal. S tem se ustvarja edinstveno življenjsko okolje mokrišč, ki je danes v Sloveniji že skoraj povsem izginilo. Pod vodo, brez kisika, nastaja šota, ki pa jo namesto šotnih mahov (kot na visokem barju) tvorijo ostanki nizko barjanskega rastlinja, ki se ga je v preteklosti uporabljalo za steljo. Za bazična nizka barja so značilni šaši, munec (Eriophorum), modra stožka (Molinia caerulea) ter druge rastlinske vrste, ki uspevajo na slabše hranljivih tleh. Med njimi najdemo gruče zelenih orhidej – Loeselovih grezovk, ki sodijo sicer med izjemno redke in ogrožene rastline. Z velikostjo do dvajset centimetrov ta orhideja ne izstopa iz povprečja ostalih rastlin. Zeleni cvetovi se sčasoma spremenijo v rumenkaste, s semeni bogate kapsule. Semena Loeselove grezovke se po barju širijo z visokimi vodami spomladi in jeseni. Znotraj posamezne gruče pa se grezovka razrašča tudi s podzemnimi poganjki. Na Ljubljanskem barju rastejo le še v dolini Strajanov breg. V dolini Strajanov breg je še edini preostanek pravega nizkega barja na Ljubljanskem barju. Zaradi svojih izjemnih naravnih danosti je kot naravni rezervat del krajinskega parka. Ker se je na tem območju kmetijska raba opustila, se površine na dnu doline zaraščajo, predvsem z navadno krhliko in črno jelšo.
DEJAVNIKI OGROŽANJA
Bazična nizka barja so v Sloveniji že skoraj povsem izginila. Tovrstne habitate povzroča predvsem izsuševanje zemljišč in nižanje gladine talne vode. Prav tako izgube povzroča opuščanje košnje. V fazi zaraščanja se lahko razširijo določene lesnate vrste ali pa invazivne tujerodne vrste, ki jih je nato težko odstraniti.
Gnojenje lahko bistveno spremeni vrstno sestavo in pestrost rastlin. Na to pa vpliva tudi paša težkih pašnih živali, ki z teptanjem povzročijo vnos dušika v tla.
Nizka barja izginjajo tudi zaradi uporabe težke kmetijske mehanizacije, ki obremenjuje talno rušo.
Z zaraščanjem ali izsuševanjem se povsem spremeni življenjsko okolje Loeselove grezovke, ki za svoje preživetje in kalitev semen potrebuje visok nivo talne vode.
PRIPOROČENO RAVNANJE
Za obstoj bazičnih nizkih barij je nujno ohranjanje mokrišč. Potrebno je preprečiti izsuševanje zemljišč in spreminjanje njihove namembnosti. Na teh območjih naj se ne gnoji.
Na zaraščenih površinah je potrebna obnova in odstranjevanje lesnatih vrst, pri čemer pa je nujna preudarna uporaba kmetijske mehanizacije na močvirnih tleh. Če se pojavijo ali so že prisotne je potrebno odstranjevanje invazivnih tujerodnih vrst rastlin.
V primeru paše so zaradi teptanja priporočljive manjše živali.
KORISTNI NASVET
Bazično nizko barje želimo ohraniti takšno, kot so nam ga prepustili naši predniki. Ti niso uporabljali traktorjev. Doline niso načrtno izsuševali. Enkrat letno so ročno kosili in s tem vzdrževali nekaj, kar je postalo nadvse dragoceno.
LOESELOVA GREZOVKA – ZAŠČITENA VRSTA
Loeselova grezovka je zaščitena vrsta, zato je njeno nabiranje prepovedano. Je redka in ogrožena ter zato z različnimi predpisi zavarovana orhideja.
