Na Rakovi jelši v Ljubljani je zaživela nova 3 kilometrska tematska pot – Pot med jelšami. Na njej obiskovalci spoznavajo življenje nekaterih značilnih, a vedno bolj ogroženih prebivalcev Ljubljanskega barja, kot so močvirska sklednica, koščični škratec, puščavnik, hribski urh, strašničin mravljiščar in kosec.
Pot je eden izmed rezultatov več kot petletnega projekta PoLJUBA. V dobrih petih letih trajanja tega projekta so bili na skupno 177 ha zemljišč izvedeni številni ukrepi za obnovitev in ohranjanje mokrotnih habitatov ter nekaterih najbolj ogroženih živalskih in rastlinskih vrst na Ljubljanskem barju.
Vabimo vas, da se nam pridružite na letošnjem Koliščarskem dnevu, kjer boste spoznali, kako so nekoč živeli koliščarji. Tema letošnjega Koliščarskega dne je koliščarski dom. Udeležili se boste lahko različnih delavnic, ki bodo razdeljene na tri sklope: arheološke, naravoslovne in ustvarjalne, si s kolesom ogledali Naravni rezervat Ribniki v dolini Drage pri Igu, prisluhnili zanimivim predavanjem, jahali s konji, uživali v predstavi Koliščarji z Velikega jezera po motivih Jalnovih Bobrov ali se udeležili igre Lov na belega bobra.
Ste na sprehodu po Tivoliju, Rožniku ali Barju zavohali marelice, pa le-teh ni bilo v bližini? Če ste v bližini zagledali tudi starejša večja listnata drevesa, potem je velika verjetnost, da v njih živi hrošč zahodni puščavnik (Osmoderma eremita).
Samci te vrste namreč v času svatovanja oddajajo vonj, ki spominja na marelice. V Krajinskem parku Tivoli Rožnik in Šišenski hrib prav s pomočjo feromonov tega hrošča izvajajo spremljanje populacije zahodnega puščavnika. V Krajinskem parku Ljubljansko barje pa od leta 2019 izvajamo ukrepe za varstvo te vrste. Več o tem so povedali zaposleni obeh krajinskih parkov v krajšem radijskem prispevku.
Ornitologi so letos na Ljubljanskem barju in Dravsko-Ptujsko-Središkem polju iskali gnezda pribe. Akcija je potekala v okviru Strateškega načrta skupne kmetijske politike 2023–2027 (SN SKP), v katerem je med intervencijami Shem za okolje in podnebje (SOPO) ena namenjena varstvu gnezd pribe na njivah – INP 8.09 Varstvo gnezd pribe. Cilj ukrepa je postopno povečati gnezdeče populacije pribe.
Priba večinoma gnezdi na golih tleh, strniščih in koruznih njivah. Z izbiro teh podlag za gnezdenje se dejansko ujame v tako imenovano ekološko past. Priba naštete površine oceni kot ustrezne za gnezdenje, ne predvidi pa, da bi bilo njeno gnezdo lahko uničeno zaradi kasnejših kmetijskih opravil in naravnih dejavnikov. Z vsakim obvarovanim gnezdom pomembno prispevamo k ohranjanju populacije te vrste. Priba je vrsta Nature 2000.
Ornitologi so najdena gnezda pribe na njivah označevali z en meter visokimi količki, zapičenimi v razdalji okoli metra od gnezda. Koordinate najdb so sporočili Agenciji za kmetijske trge in razvoj podeželja (AKTRP), ki je obvestila pristojne na Javni službi kmetijskega svetovanja (JSKS). Slednji so se z lastnikom njive, na kateri je bilo gnezdo najdeno, dogovorili za terenski obisk. Na srečanju je strokovnjak za ptice lastniku predstavil pomen ukrepa za varstvo pribe, ki ga letos izvajajo prvič.
Med koncem marca in koncem maja 2023 so na Ljubljanskem barju našli 57 gnezd pribe. Poročilo Vzpostavitev evidence Priba gnezda za leto 2023 v okviru izvajanja SOPO sheme INP 8.09 Varstvo gnezd pribe je dostopno na tej povezavi.
Kaj sploh je barje? Zakaj je potrebno opozarjati na pomen barij? Ali je na Ljubljanskem barju še kaj barja?
Barje je poseben tip mokrišča, za katerega je značilno stalno ali občasno zastajanje vode. Porasla so z vodoljubnimi in vlagoljubnimi rastlinami, iz katerih nastaja šota.
V zadnjih letih je bil velik del barij po svetu izsušen. Z izsuševanjem barij izgubljamo tudi številne ekosistemske storitve, ki nam jih ta območja nudijo (blažitev podnebnih sprememb, biotska pestrost, vpogled v preteklost …). O pomenu barij lahko prisluhnete tudi v radijski oddaji RTV SLO.
Preko dvesto let izsuševalnih del na Ljubljanskem barju je pripeljalo do tega, da imamo danes na tem območju le še manjše območje nizkega barja Strajanov breg in nekaj ostankov visokega barja (Kozlerjeva gošča, Goriški mah, Mali plac …).
Za ohranitev barij je ključno ohranjanje dovolj visokega nivoja podzemne vode in ohranjanje značilnih barjanskih tal ter pokritost le-teh z značilnim barjanskim rastjem. Kot obiskovalci teh občutljivih območij bodimo zato še posebej pazljivi in previdni ter uporabljamo le urejene in označene poti.
V mesecu juniju so pričele gnezditi močvirske sklednice. Jajca izležejo v plitve kotanje, ki jih nato pokrijejo z zemljo. Želvja jajca pogosto postanejo večerja različnih plenilcev, saj jih plast zemlje le stežka zaščiti. Če želve jajca odložijo na kmetijskih površinah, pa so pogosto v nevarnost tudi zaradi težke kmetijske mehanizacije.
Da bi se iz kar največ jajc uspešno izvalile majhne želvice, smo v Naravnem rezervatu Ribniki v dolini Drage pri Igu v maju in juniju 6 samic močvirske sklednice opremili s telemetričnimi oddajniki. Ti nam omogočajo, da sledimo njihovemu gibanju in odkrijemo, kje odlagajo jajca. Gnezda zaščitimo s kovinsko mrežo, kar preprečuje plenjenje. Več kot mesec dni smo tako noči preživljali v Dragi pri Igu, saj je to čas, ko odlagajo jajca. Uspešno smo zavarovali 10 gnezd. Ker razvoj želvjih mladičev v jajcih traja približno 3 mesece, prve od njih pričakujemo konec poletja.
Da bi jih pravočasno opremili z oddajniki, smo močvirske sklednice na tem območju lovili vse od maja. Za lov smo uporabljali vodne pasti. Na odrasle samice smo namestili oddajnike, ostale ujete osebke pa izmerili, označili njihove oklepe ter nato vse izpustili nazaj v naravo. Skupno smo ujeli več kot 80 osebkov močvirskih sklednic. Ocenili smo, da so bile najstarejše med njimi stare več kot 50 let, opazili pa smo tudi mladiče, ki so iz gnezd zlezli šele letos. Zbrani podatki nam bodo služili tudi pri oblikovanju ocene velikost populacije močvirskih sklednic na območju naravnega rezervata.
Poleg plenilcev in ljudi, ki uničujemo njihovo življenjsko okolje, so glavni sovražnik močvirske sklednice primerki tujerodnih vrst želv. Te se v naravi največkrat znajdejo po zaslugi ljudi, ki se jih naveličajo kot hišnih ljubljenčkov. V naravnem okolju pa izpuščeni osebki pogosto ogrožajo številne domorodne vrste. Posebno rdečevratke in rumenovratke so bistveno večje in agresivnejše od domorodnih sklednic in jim zato jemljejo prostor za sončenje ter hrano in jih na ta način izpodrinjajo.
Če na Ljubljanskem barju v naravi opazite želvo, nam to lahko sporočite na naslov info@ljubljanskobarje.si ali 031 353 322. S tem boste prispevali k znanju o razširjenosti močvirske sklednice na Ljubljanskem barju in o pojavljanju tujerodnih vrst na tem območju.
Aktivnosti potekajo v okviru projekta ohranjanja močvirske sklednice Emys orbicularis v Italiji in Sloveniji – LIFE URCA PROEMY, ki ga sofinancira LIFE finančni mehanizem Evropske Unije.
V sklopu projekta LIFE URCA PROEMYS smo pripravili kratko animacijo v kateri se predstavi močvirska sklednica – naša edina domorodna sladkovodna želva.
V Mestnem Logu in na Rakovi jelši smo v teh dneh pričeli z označevanjem dreves, ki jih bomo prepustili naravnemu razvoju. Stara drevesa in odmrla lesna biomasa, ki nastane kot posledica njihovega propada, so namreč pomemben življenjski prostor številnih vrst organizmov, ti pa igrajo pomembno vlogo pri kroženju snovi, skladiščenju ogljika ter biotski raznovrstnosti.
Tako imenovana 𝐡𝐚𝐛𝐢𝐭𝐚𝐭𝐧𝐚 𝐝𝐫𝐞𝐯𝐞𝐬𝐚 označujemo s simbolom žolne, ki ga na gozdnih zemljiščih obarvamo z modro, na kmetijskih zemljiščih pa z rumeno barvo. V naslednjih tednih bomo označili preko 100 takšnih dreves.
Čeprav bodo sčasoma zagotovo postala dom številnih vrst, si želimo zlasti, da bodo stara drevesa skozi leta omogočila razvoj in širjenje populacije hrošča puščavnika, ki smo ga na Ljubljansko barje ponovno naselili v preteklih letih.
Več o naselitvi puščavnika, ki smo jo izvedli v okviru projekta Obnovitev in ohranjanje mokrotnih habitatov na območju Ljubljanskega barja – PoLJUBA, izveste tukaj.
Nove mlake, ki smo jih v Krajinskem parku Ljubljansko barje izkopali tekom lanske zime, so postale razmnoževalni habitat številnih vrst dvoživk. V teh dneh smo zaključili drugi pregled, pri katerem smo se osredotočili na iskanje ličink.
Za razliko od prvega pregleda, za katerega smo uporabili vodne pasti, smo med drugim pregledom vzorčenje opravili z vodnimi mrežami. V številnih mlakah smo zabeležili paglavce in mlade osebke rjavih in zelenih žab, ličinke navadnih in planinskih pupkov, razveselili pa so nas tudi že skoraj preobraženi paglavci oz. ličinke zelene rege, hribskega urha in velikega pupka. Vse ulovljene osebke smo natančno dokumentirali, zabeležili pa smo tudi mreste in odrasle živali, ki smo jih opazili. V začetku avgusta bo sledil še tretji pregled, kjer bomo preverili, ali so se dvoživke v mlakah uspešno preobrazile.
Kljub temu, da je letošnje poletje s pogostimi padavinami dvoživkam razmeroma prijazno, so številne nove mlake že v prvi sezoni postale pomemben razmnoževalni habitat. Upamo, da bo žabji podmladek dočakal uspešno preobrazbo.