V mesecu juniju so pričele gnezditi močvirske sklednice. Jajca izležejo v plitve kotanje, ki jih nato pokrijejo z zemljo. Želvja jajca pogosto postanejo večerja različnih plenilcev, saj jih plast zemlje le stežka zaščiti. Če želve jajca odložijo na kmetijskih površinah, pa so pogosto v nevarnost tudi zaradi težke kmetijske mehanizacije.

Da bi se iz kar največ jajc uspešno izvalile majhne želvice, smo v Naravnem rezervatu Ribniki v dolini Drage pri Igu v maju in juniju 6 samic močvirske sklednice opremili s telemetričnimi oddajniki. Ti nam omogočajo, da sledimo njihovemu gibanju in odkrijemo, kje odlagajo jajca. Gnezda zaščitimo s kovinsko mrežo, kar preprečuje plenjenje. Več kot mesec dni smo tako noči preživljali v Dragi pri Igu, saj je to čas, ko odlagajo jajca. Uspešno smo zavarovali 10 gnezd. Ker razvoj želvjih mladičev v jajcih traja približno 3 mesece, prve od njih pričakujemo konec poletja.

Da bi jih pravočasno opremili z oddajniki, smo močvirske sklednice na tem območju lovili vse od maja. Za lov smo uporabljali vodne pasti.  Na odrasle samice smo namestili oddajnike, ostale ujete osebke pa izmerili, označili njihove oklepe ter nato vse izpustili nazaj v naravo. Skupno smo ujeli več kot 80 osebkov močvirskih sklednic. Ocenili smo, da so bile najstarejše med njimi stare več kot 50 let, opazili pa smo tudi mladiče, ki so iz gnezd zlezli šele letos. Zbrani podatki nam bodo služili tudi pri oblikovanju ocene velikost populacije močvirskih sklednic na območju naravnega rezervata.

Poleg plenilcev in ljudi, ki uničujemo njihovo življenjsko okolje,  so glavni sovražnik močvirske sklednice primerki tujerodnih vrst želv. Te se v naravi največkrat znajdejo po zaslugi ljudi, ki se jih naveličajo kot hišnih ljubljenčkov. V naravnem okolju pa izpuščeni osebki pogosto ogrožajo številne domorodne vrste. Posebno rdečevratke in rumenovratke so bistveno večje in agresivnejše od domorodnih sklednic in jim zato jemljejo prostor za sončenje ter hrano in jih na ta način izpodrinjajo.

Če na Ljubljanskem barju v naravi opazite želvo, nam to lahko sporočite na naslov info@ljubljanskobarje.si ali 031 353 322. S tem boste prispevali k znanju o razširjenosti močvirske sklednice na Ljubljanskem barju in o pojavljanju tujerodnih vrst na tem območju.

Aktivnosti potekajo v okviru projekta ohranjanja močvirske sklednice Emys orbicularis v Italiji in Sloveniji – LIFE URCA PROEMY, ki ga sofinancira LIFE finančni mehanizem Evropske Unije.

V sklopu projekta LIFE URCA PROEMYS smo pripravili kratko animacijo v kateri se predstavi močvirska sklednica – naša edina domorodna sladkovodna želva.

Ogledate si jo lahko tukaj.

Nove mlake, ki smo jih v Krajinskem parku Ljubljansko barje izkopali tekom lanske zime, so postale razmnoževalni habitat številnih vrst dvoživk. V teh dneh smo zaključili drugi pregled, pri katerem smo se osredotočili na iskanje ličink.

Za razliko od prvega pregleda, za katerega smo uporabili vodne pasti, smo med drugim pregledom vzorčenje opravili z vodnimi mrežami. V številnih mlakah smo zabeležili paglavce in mlade osebke rjavih in zelenih žab, ličinke navadnih in planinskih pupkov, razveselili pa so nas tudi že skoraj preobraženi paglavci oz. ličinke zelene rege, hribskega urha in velikega pupka. Vse ulovljene osebke smo natančno dokumentirali, zabeležili pa smo tudi mreste in odrasle živali, ki smo jih opazili. V začetku avgusta bo sledil še tretji pregled, kjer bomo preverili, ali so se dvoživke v mlakah uspešno preobrazile.

Kljub temu, da je letošnje poletje s pogostimi padavinami dvoživkam razmeroma prijazno, so številne nove mlake že v prvi sezoni postale pomemben razmnoževalni habitat. Upamo, da bo žabji podmladek dočakal uspešno preobrazbo.

Dvoživke poleg ustreznih mlak, v katerih se lahko uspešno razmnožujejo, za preživetje nujno potrebujejo tudi primeren kopenski habitat. Večina vrst namreč večji del leta pravzaprav preživi na kopnem. Še posebej pomembni so za njih mokrotni travniki, ki jim služijo kot prehranjevalni habitat.

V letošnjem letu smo na zemljiščih, namenjenih varstvu dvoživk, prvo košnjo in travniško mulčenje opravili v začetku junija. Zgodno košnjo izvajamo na zemljiščih, ki jih preraščajo invazivne tujerodne vrste, zlasti zlata rozga. Z zgodnjo in  pogosto košnjo namreč preprečujemo njeno cvetenje in s tem semenenje, na dolgi rok pa tudi izčrpavamo že prisotne rastline. S takšnim upravljanjem bomo postopoma vzpostavili razmere za rast tipičnih vrst mokrotnih travnikov. Travnike, na katerih že prevladujejo značilne mokrotne vrste, kosimo pozneje v sezoni, ko domorodne rastlinske vrte že zaključijo s semenenjem.

Poleg tega smo konec junija opravili negovalna dela na mladih mejicah, ki smo jih posadili v pretekli zimi. Mlada drevesca in grme smo ročno obkosili, pasove med mejicami in jarki pa zmulčili. Tako bodo deležni več sonca, kar bo pospešilo njihovo rast.

Mejice so pomemben del kmetijske krajine. Povezujejo različne življenjske prostore, v katerih ima dobre pogoje za življenje pester nabor rastlinskih in živalskih vrst. Dvoživke v mejicah najdejo skrivališče oz. zatočišče in hrano, nekatere pa tam tudi prezimujejo.

Pred nekaj dnevi nas je obiskala ekipa portala N1 Slovenija. Z novinarko Sarah Naubauer smo se pogovarjali o Ljubljanskem barju in izzivi, s katerimi se v Javnem zavodu Krajinski park Ljubljansko barje soočamo pri svojem delu.

“Zakaj bi morali kmetje spremeniti svoje prakse zaradi “nekega metulja”? Kako je mogoče, da na Ljubljanskem barju, ki je mokrišče, primanjkuje vode in morajo v okviru evropskih projektov kopati mlake, kamor se lahko zatečejo dvoživke? Leta 1999 so na Barju našteli 245 ptic koscev, leta 2009 122, lani 47, letos pa le še 32. Koliko prostora je v krajinskem parku – naravnem bogastvu – sploh še ostalo za naravo?”

Vabljeni k ogledu nastalega prispevka.