Naša najnovejša tematska pot je bila uvrščena med finaliste izbora Naj tematska pot 2024. Pot na Mah, ki obiskovalcem na igriv način predstavlja Goriški mah, ponuja vsa orodja za doživetje prave naravoslovne dogodivščine.

Pot, katere izhodišče se nahaja pri gasilskem domu PGD Goričica – Prevalje pod Krimom, na sedmih postajah predstavlja zanimive in poučne vsebine. Na njej med drugim spoznavamo nastanek Ljubljanskega barja in njegovo preobrazbe v kulturno krajino, pomen vode v prostoru, pa tudi redke in ogrožene vrste, ki tu živijo. Med najbolj priljubljenimi postajami sta nova opazovalnica za ptice ter učilnica v naravi, kjer lahko raziskovalci vseh starosti ob učni mlaki in interaktivni Žabecedi spoznavajo svet dvoživk in njihov pomen v ekosistemu.

Veseli nas, da je njeno vrednost prepoznala tudi strokovna komisija Turistične zveze Slovenije, ki nas je obiskala v poletnih mesecih. Pot na Mah je uvrstila med finaliste tekmovanja Moja dežela – lepa in gostoljubna v kategoriji Naj tematska pot 2024.

Od 3. do vključno 20. oktobra poteka spletno glasovanje, kjer lahko s svojim glasom podprete Pot na Mah in ji pomagate osvojiti naziv naj tematske poti leta. Vabimo vas, da glasujete tukaj. Vsak glas šteje!

Pot na Mah je nastala v sodelovanju Javnega zavoda Krajinski park Ljubljansko barje v okviru projekta Ohranjanje dvoživk in obnova njihovih habitatov – LIFE AMPHICON in Občine Brezovica. Pri zasnovi in vzpostavitvi poti so pomembno vlogo odigrali tudi predlogi in ideje krajanov Goričice.

Foto: Janez Tarman

Na državni cesti Podpeč – Ig pri Podkraju je bila poleti zaključena gradnja podhodov in usmerjevalnih ograj, namenjenih zmanjševanju smrtnosti dvoživk na cestah. Da bi ocenili učinkovitost ukrepov, smo v zadnjih tednih pozorno spremljali selitev mladih dvoživk proti prezimovališčem.

Ob izbranih večerih smo pregledovali usmerjevalne ograje, beležili morebitne povožene živali in popisovali dvoživke, ki so prečkale podhode. Nekatere podhode smo opremili s posebnimi pastmi, s katerimi smo preverjali, koliko dvoživk uporablja  prehode.

Na dvokilometrskem odseku državne ceste je bila leta 2020 izvedena raziskava, ki je pokazala, da je v samo 27 spomladanskih nočeh pod kolesi avtomobilov umrlo več kot 44.000 dvoživk, v petih jesenskih nočeh pa še dodatnih 2.500. Med najpogostejšimi vrstami je bil navadni pupek, majhna dvoživka, ki za razliko od žab in krastač ne skače, zato jo je na cesti bistveno težje opaziti. Cestni odsek pri Podkraju je bil prepoznan kot ena najpomembnejših črnih točk za dvoživke na Ljubljanskem barju, poleg nje pa smo velike številčnosti povoženih dvoživk zabeležili tudi pri Pakem in v Bistri. Na omenjenih odsekih državne ceste med Vrhniko in Podpečjo gradnja podobnih ukrepov še poteka.

Prvi rezultati monitoringa kažejo, da so ukrepi učinkoviti. Medtem ko smo v podhodih in ob ograjah zabeležili številne osebke različnih vrst dvoživk, se je število povoženih živali bistveno zmanjšalo. Najštevilčnejša vrsta je bil navadni pupek, poleg njih pa smo opazili tudi rjave in zelene žabe, navadne krastače, zelene rege ter planinske in velike pupke.

Izvedeni pregledi so prvi del monitoringa učinkovitosti ukrepov za zmanjševanje smrtnosti dvoživk na cestah, ki jih je Direkcija Republike Slovenije za infrastrukturo zgradila v okviru projekta Ohranjanje dvoživk in obnova njihovih habitatov – LIFE AMPHICON. Učinkovitost ukrepov bomo ocenjevali tudi spomladi, ko bo selitev dvoživk, ki se takrat selijo na mrestišča, še bolj izrazita. Spremljanje bo zajelo dve pomladni in dve jesenski selitvi.

Konec letošnjega poletja smo izvedli elektroizlov rib iz nekaterih mlak na Ljubljanskem barju, ki so bile izkopane v zadnjih letih z namenom izboljšanja vodnih habitatov za dvoživke in močvirsko sklednico. Podobno akcijo smo organizirali že lani, ko smo se osredotočili na mlake v bližini cest in poti, kjer je največja verjetnost, da bi ljudje vanje izpustili ribe. Letos smo na podlagi podatkov, zbranih med monitoringom dvoživk, prepoznali mlake, kjer je bilo potrebno izvesti izlov rib. Monitoring je del aktivnosti projekta Ohranjanje dvoživk in obnova njihovih habitatov – LIFE AMPHICON.

Med terenskim delom smo v več mlakah, zasnovanih kot mrestišča za dvoživke, zaznali prisotnost invazivne tujerodne vrste rib – sončnega ostriža (Lepomis gibbosus). Ta plenilska riba, ki izvira iz Severne Amerike, je bila prvotno prinešena v naše kraje kot okrasna vrsta, uporabljali pa so jo tudi kot hrano za druge plenilske ribe. Domnevamo, da je v mlake prišla s poplavnimi vodami.

Sončni ostriž je izjemno prilagodljiva vrsta, ki lahko hitro doseže visoko številčnost in s tem ogroža druge vrste v mlakah. Hrani se tudi z mresti in paglavci dvoživk. Zaradi svoje plenilske narave izpodriva avtohtone vrste in zmanjšuje biotsko raznovrstnost v teh vodnih okoljih.

Z namenom ohranjanja naravnega ravnovesja in varovanja dvoživk smo ob koncu poletja, ko je večina dvoživk že zapustila vodno okolje, izvedli elektroizlov. To je učinkovita in neškodljiva metoda, pri kateri z električnim tokom začasno omamimo ribe. Osebke invazivnih vrst odstranimo, ostale pa po potrebi preselimo. S tem smo zagotovili, da bodo mlake tudi v prihodnjih sezonah ostale primerna mrestišča za dvoživke, ki so ključnega pomena za biotsko raznovrstnost Ljubljanskega barja.

Z odstranitvijo invazivnih rib iz mlak želimo zagotoviti, da bodo ta dragocena vodna okolja lahko služila svojemu prvotnemu namenu – ohranjanju in izboljšanju pogojev za domorodne vrste.

Kaj je elektroizlov?

Elektroizlov rib je postopek, pri katerem se z uporabo električnega toka začasno omamijo ribe, kar omogoča njihovo varno odstranitev ali preselitev. Metoda je učinkovita in neškodljiva, uporablja se predvsem za odstranjevanje invazivnih vrst, preseljevanje rib ali za znanstvene raziskave.

Na Ljubljanskem barju, kjer so vodni in kopenski habitati tesno prepleteni, je elektroizlov pomembno orodje za ohranjanje občutljivega ekosistema. Mlake na tem območju so ključna zatočišča za številne živalske vrste, zato je ustrezno upravljanje teh habitatov nujno za dolgoročno ohranjanje biotske raznovrstnosti. Z elektroizlovom prispevamo k izboljšanju pogojev za avtohtone vrste, preprečujemo širjenje invazivnih vrst ter tako varujemo naravno ravnovesje.