Ena od invazivnih tujerodnih vrst s katerimi se ukvarjamo na projektu Sava TIES (Ohranjanje habitatov s transnacionalnim upravljanjem invazivnih tujerodnih vrst vzdolž porečje Save) je tudi veliki pajesen (Ailanthus altissima). To je drevo z lihopernato deljenimi listi, ki v višino zraste do 25 metrov. Domorodno je na severu Kitajske, kjer ga uporabljajo tudi v tradicionalni medicini. Poleg tega je gostiteljska rastlina ene od vrst sviloprejk in priljubljeno parkovno drevo, cenjeno zaradi svoje trdoživosti. Prebivalci iz območja spodnjega toka Rumene reke ga poznajo pod imenom chunshu, kar pomeni  spomladansko drevo, saj njegovo brstenje naznanja konec zime. Njegovo ime izvira iz podobnosti  z jesenom (rod Fraxinus), oba imata namreč lihopernato deljene liste, a ju zlahka ločimo po številu segmentov – jesen jih ima redko več kot 11, pajesen pa praviloma več kot 17.

Veliki pajesen je bilo eno prvih dreves, ki so ga prinesli na zahod. V Evropo je prispelo leta 1751 in je bilo cenjeno kot parkovno drevo. Navdušenje nad njim pa je zbledelo, ko so spoznali njegovo nagnjenost k talnim poganjkom in neprijeten vonj. Poleg tega pa je njegov pelod alergen, stik z drevesnim sokom pa lahko povzroči izpuščaje ter celo vnetje srčne mišice. Kljub temu so ga še večji del 19. stoletja sadili v mestih. V mnogih deželah, tudi v Sloveniji, se je razširil predvsem zaradi svoje nezahtevnosti in trdoživosti. Najdemo ga lahko na izjemno pustih rastiščih, odporen je na sušo, potrebuje izjemno malo fosforja in tolerira kislo prst. Dobro prenaša tudi onesnaženje in izpostavljenost ozonu ter akumulira živo srebro.

Njegovo uspešnost pa je pripisati še eni lastnosti – pajesen namreč vsebuje toksine, ki zatirajo konkurenčne vrste. Ailanton je spojina, prisotna predvsem v lubju in koreninah, pa tudi v listju, lesu ter semenih velikega pajesena. Študije so pokazale, da ta spojina, ko preide v zemlje preko koreninskih izcedkov, listnega odpada ter semen, zmanjša kaljivost semen drugih vrst, pri tem pa ne vpliva na kaljivost njegovih lastnih semen. Raste izjemno hitro, v prvih štirih letih življenja celo 1-2 metra na leto. S tem hitro zasenči tla pod sabo, kar omeji rast drugih rastlin.  Kasneje se rast upočasni, a je še vedno hitrejša od večine ostalih dreves. Širi se s koreninskimi in panjevskimi poganjki ter semeni. Raziskave so pokazale, da lahko žensko drevo proizvede več kot 300 000 semen letno. Če ga posekamo pa iz korenin požene na stotine poganjkov, ki se  ji le stežka znebimo.

Zaradi vseh teh lastnosti tvori goste sestoje v katerih druge vrste ne uspevajo, s čimer bistveno vpliva na upad lokalne biotske pestrosti.
V 40. letih 20. stoletja se je zaradi spopadov razširil tudi na sever Evrope. Kot toploljubna, a glede na rastišč nezahtevna vrsta, je našel svojo nišo v porušenih stavbah mest, kjer je mikroklima zanj ugodnejša. Tako veliki pajesen še dandanes raste v mestih na zapuščenih parkiriščih in stavbah, kjer so pogoji za rast drugih dreves neugodni.

Pri nas je veliki pajesen mogoče opaziti predvsem na Primorskem, kjer skupaj z robinjo (Robinia pseudacacia) tvori tudi že lastne sestoje. Tam se je začel subspontano širiti že na koncu 19. stoletja, ko so ga uporabljali za pogozdovanje kamnitih goličav. Danes se širi ob prometnicah, na opuščenih kmetijskih in industrijskih območjih in na posekah. V notranjosti države ga najdemo predvsem v urbanem okolju.

Poznamo različne ukrepe za obvladovanje velikega pajesena – biološke, kemijske in fizične. Najbolj učinkovita je kombinacija več ukrepov, predvsem kemično-fizična kontrola, ki vključuje tretiranje s herbicidi za uničenje obstoječih dreves ter puljenja poganjkov za ustavitev nadaljnje rasti. V biološko zatiranje bi se lahko vključila tudi vrsta Aculops ailanthii, pršica, ki povzroči zavijanje listov in napada veliki pajesen v severni Ameriki, ter nočni metulj vrste Atteva aurea, ki prav tako škodi velikemu pajesenu, ta s sušenjem listov.

Drevo pa se ni ukoreninilo zgolj v tla, temveč tudi v kulturo okolja, kamor se je naselilo. V knjigi Drevo raste v Brooklynu avtorice Betty Smith najdemo metaforo za uspevanje v težavnem okolju: ”Je edino drevo, ki raste iz cementa. Raste bujno … Preživi brez sonca, vode ter skoraj brez zemlje. Bilo bi lepo, a kaj, ko jih je preveč.”

Zaradi izrazito negativnega vpliva na biotsko pestrost je bil veliki pajesen leta 2019 uvrščen na Seznam tujerodnih vrst, ki zadevajo Evropsko unijo. To pomeni, da zanj veljajo najstrožji ukrepi za preprečitev vnosa in širjenja. Veliki pajesen je prepovedano vnašati v Evropsko unijo, ga razmnoževati, gojiti, prevažati, kupovati, prodajati, uporabljati, izmenjevati, posedovati ali ga saditi.

Orjaški dežen (Heracleum mantegazzianum) je ena najbolj agresivnih invazivnih rastlinskih vrst v Evropi in Severni Ameriki. Potem, ko je bil prinesen kot okrasna rastlina s Kavkaza, se je hitro razširil po mnogih evropskih državah. Glavni mehanizem vnosa v Evropo je bila, glede na podatke iz Zahodne in Severne Evrope, »okrasna radovednost«. Na območjih, kamor je bil vnesen nedavno, se v večini primerov nahaja v habitatih v bližini naselij in porečjih.

Orjaški dežen je največja zelnata rastlina v evropski flori in zaradi svoje hitre rasti in številnih semen velja za močno kompetativno. Vrsta pogosto razvije velike dominantne sestoje in izpodrinja naravno vegetacijo. Poleg ekoloških problemov orjaški dežen predstavlja veliko tveganje tudi za zdravje ljudi. Rastline proizvajajo dražeč rumen sok, ki vsebuje toksine, ti pa povzročajo opekline na koži. Če pride v kontakt z očmi, lahko povzroči začasno ali celo trajno slepoto. Trenutne metode kontrole so paša, strojna košnja in kemični nadzor.

V porečju Save je bil orjaški dežen najden le v Sloveniji, v bližini Ljubljane. Rastline so najverjetneje »pobegnile« iz ljubljanskega botaničnega vrta v osemdesetih letih preteklega stoletja in se vzdolž železnice razširile do centra Ljubljane. Vsako leto poteka aktivno odstranjevanje, ki njihovo razširjanje zadržuje pod kontrolo.

Kljub temu da ta vrsta še ni splošno razširjena v porečju Save, je bistvenega pomena, da so ljudje o njej ozaveščeni, saj lahko širjenje prepreči le zgodnje zaznavanje in hitro reagiranje!

Če vidite to invazivno vrsto, reagirajte, opozorite, sporočite! Predvsem pa se je ne dotikajte!

Več o vrsti in kako jo prepoznamo, si lahko preberete na tej povezavi.

 

Če se konec poletja sprehajate po Ljubljanskem barju, boste le stežka zgrešili visoke rastline z živo rumenimi socvetji, ki preraščajo nekatere opuščene travnike in njive ter nepokošene površine ob cestah in jarkih. To je zlata rozga! Pa ne domorodna navadna zlata rozga (Solidago virgaurea), ki uspeva v svetlih gozdovih, na posekah in na gozdnem robu po vsej Sloveniji, temveč tujerodni kanadska (Solidago canadensis) in orjaška (Solidago gigantea) zlata rozga.

To sta eni najbolj invazivnih rastlinskih vrst, ne le na območju Ljubljanskega barja, temveč celotne Srednje Evrope, probleme pa povzročata tudi drugje po Evropi, večjem delu Azije ter Avstraliji in na Novi Zelandiji. Naravno sta obe razširjeni v Severni Ameriki. Kanadska zlata rozga je bila ena prvih rastlin, ki so jo iz Severne Amerike v Evropo prinesli kot okrasno rastlino. V Angliji je znana od 17. stoletja, po večjem delu Evrope pa se je razširila v 19. stoletju. Sadili so jo v botaničnih vrtovih ter parkih in vrtovih, od koder se je razširila v naravo.

Navadno zlato rozgo so že naši predniki uporabljali kot zdravilno rastlino – za lajšanje težav s sečili ter celjenje ran. Enake zdravilne učinkovine imata tudi tujerodni zlati rozgi, žal pa so njuni vplivi na biotsko pestrost ter habitate uničujoči. Tvorita strnjene sestoje ter s tem onemogočata rast domorodnim rastlinam, posledično pa habitati postanejo neprimerni tudi za marsikatero živalsko vrsto.

Ugotovili so, da je na območjih preraslih z zlato rozgo manj mravelj, kar negativno vpliva tudi na metulje, ki so od mravelj odvisni. Hitro se širita, saj posamezna rastlina proizvede na tisoče semen, ki se širijo z vetrom, razširjata pa se tudi vegetativno s podzemnimi stebli. Predvsem hitro naselita degradirana območja in opuščene kmetijske površine, ki jih domorodne vrste dosežejo počasneje. Njuna semena tja pogosto zanesejo tudi slabo očiščeni delovni stroji ali pa so semena in korenine prisotni v zemlji pri nasutjih. Njuna posebnost pa je, da iz korenin izločata snovi, ki  zavirajo rast ostalih rastlin in zmanjšujeta njihovo uspešnost. S tem zmanjšujeta biotsko pestrost tako ostalih rastlin kot tudi drugih organizmov, ki so od njih odvisni. Zaradi snovi, ki jih izločata v zemljo, pa je le ta tudi manj primerna za kmetijstvo.

Redna košnja preprečuje, da bi se zlata rozga razširila na travnike, do problema pa pride, ko se število košenj zmanjšuje zaradi ohranjanja vrst, ki jih zgodnja košnja ali košnja v določenih obdobjih ogroža.

Ker kanadska in orjaška zlata rozga cvetita od julija do septembra, ko večina domorodnih rastlin že odcveti, pa ju imajo radi čebelarji. Na območjih, kjer sta prisotni, predstavljata pomembno pašo, ki omogoča ohranitev moči čebeljih družin ter dober razvoj zimskih čebel.