Tokrat gostuje v Tehniškem muzeju Slovenije v Bistri, kjer si lahko ogledate čudovite fotografije Ljubljanskega barja priznanih fotografov ter domiselne predloge za medaljo kolesarskega maratona Barjanka, ki so jih oblikovali dijaki Srednje šole za oblikovanje in fotografijo Ljubljana. Z razstavo obeležujemo 40 let maratona Franja, katerega najmlajša proga je Barjanka.
Ob ogledu razstave se lahko ustavite še ob informativnih tablah o vidri, ki si je svoj življenjski prostor našla v vodah reke Bistre.
Razstavo smo pripravili v sodelovanju s Kolesarskim društvom Rog, družbo BTC, Turizmom Ljubljana, Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo Ljubljana ter barjanskimi občinami, informativne table pa v sodelovanju z Lutro, Inštitutom za ohranjanje naravne dediščine, ki je naš partner v projektu LIFE Naturaviva.
Odbor za svetovno dediščino UNESCO je namreč 28. julija 2021 na seznam svetovne naravne in kulturne dediščine vpisal izbrana dela arhitekta Jožeta Plečnika v Ljubljani, s čimer so jim priznali izjemno univerzalno vrednost. Med izbranimi deli je tudi cerkev sv. Mihaela v Črni vasi, ki jo večina bolj pozna pod imenom Plečnikova cerkev, saj je arhitekt zanjo narisal načrte in prispeval tudi nekaj sredstev za njeno gradnjo.
Jože Plečnik je izdelal načrt za črnovaško cerkev na pobudo soseda, trnovskega župnika Frana Saleškega Finžgarja, gradili pa so jo v letih 1937 in 1938 pod budnim očesom Plečnikovega nečaka kaplana Karla Matkoviča. Čeprav je bila zasnovana kot začasna cerkev, je eno najbolj celostnih del velikega mojstra. Vznožje je kamnito, ostali del pa je izdelan v lesu, namenjen kasnejši nadzidavi, ki jo je preprečila 2. svetovna vojna. Cerkev leži na močvirnem terenu in je zato zgrajena na pilotih, do cerkvene ladje vodi kamnito stopnišče, ki ga sem in tja popestrijo opeke. Notranjost cerkve je poklon ljudskemu stavbarstvu pa tudi skromnosti, ki je pravzaprav le odsev takratnega pomanjkanja denarnih sredstev. Večina opreme je lesena, za nekatere podporne stebre kot tudi za ograjo stopnišča pa so uporabljene navadne kanalizacijske cevi.
Če si boste želeli Plečnikovo cerkev ogledati v teh dneh, pa naj opozorimo na to, da je na cesti v Črni vasi v bližini cerkve popolna zapora prometa.
Vsako zadnjo nedeljo v juliju obeležujemo dan barij. Barja, kjer voda stalno ali občasno zastaja, so porasla z vlagoljubnimi rastlinami, iz katerih nastaja šota. Ali veste, da si lahko ostanek visokega barja ogledate tudi v bližini Ljubljane?
Če bi si ga radi ogledali v naši družbi, vas vabimo, da se nam v nedeljo, 25. 6. 2021, pridružite na sprehodu po Malem placu (prijave so obvezne!), na katerem boste izvedeli marsikatero zanimivost o barjih, nastanku šote in tudi njenem izkoriščanju. Dobimo se ob 9. uri na parkirišču pri Športnem parku Bevke.
Prijave na voden izlet zbiramo do sobote, 24. 7. 2021, do 12. ure na info@ljubljanskobarje.si, kjer lahko dobite tudi dodatne informacije.
Vodenje bomo izvedli v okviru projekta LIFE NATURAVIVA (LIFE16 GIE/SI/000711) in je BREZPLAČNO.
Vse obiskovalce jezera pri Podpeči obveščamo, da je Občina Brezovica za namen parkiranja uredila parkirišče ob gasilskem domu Prostovoljnega gasilskega društva Jezero. Parkirišče je od jezera oddaljeno okoli 340 m.
Obenem je Občina vzpostavila novo prometno ureditev ob jezeru in njegovi okolici ter uredila tudi modro cono za pešce. Z novo prometno ureditvijo SE UKINJAJO parkirne površine ob jezeru. Samo parkiranje je tako omejeno izključno na novo urejeno parkirišče, katerega površine so označene na priloženi grafiki. Ustreznost parkiranja bo preverjal Medobčinski inšpektorat in redarstvo.
Vsem obiskovalcem jezera želimo prijetno preživljanje časa v naravi ob jezeru, pri čemer se morajo zavedati pomena okolja in naravne dediščine ter tudi sami s svojim ravnanjem omogočati njihovo ohranjenost.
V letu 2021 arheologija praznuje svoj jubilej! Pred desetimi leti, 27. junija 2011 so bila “Prazgodovinska kolišča okoli Alp” vpisana na UNESCO seznam svetovne dediščine. Vpis obsega izbor 111 edinstvenih prazgodovinskih območij v Nemčiji, Avstriji, Franciji, Italiji, Sloveniji in Švici, ki skupaj predstavljajo transnacionalni serijski vpis svetovne dediščine. 111 izbranih območij predstavlja več kot 1000 drugih odkritih območij iz obdobja neolitika in bronaste dobe. Ob deseti obletnici njihovega vpisa se bodo okoli Alp odvili številni dogodki.
“Prazgodovinska kolišča okoli Alp” so izjemnega pomena za razumevanje in poznavanje evropskih kultur bližnje prazgodovine. V 19. stoletju so se učenjaki zavedeli, da ima zgodovina človeške vrste in civilizacij večjo kronološko globino, kot so predvidevali antični zapisi in verska besedila. Spoznanje, da je človeška vrsta sočasno obstajala z že izumrlimi živalskimi vrstami, je pomenilo rojstvo prazgodovine. Leta 1854 so zaradi začasnega znižanja nivoja vode alpskih jezer, ki je bila posledica sušnega obdobja, luč ugledali koli in večje količine keramike in kamnitega orodja na obalah Züriškega jezera v Švici. Ti enostavno dostopni ostanki naselbin na kolih so bili hitro datirani v obdobje med zadnjo ledeno dobo in Antiko. To je arheologom omogočilo dokazati obstoj neolitskih naselbin v alpskem območju, v času ko so prazgodovinske civilizacije prvič začele z razvojem poljedelstva in vzrejo domačih živali.
Veliko koliščarskih območij je dobro ohranjenih in so izjemne arheološke vrednosti. So odlični laboratoriji za raziskovanje vpliva klimatskih sprememb v prazgodovinskem in kasnejšem času. Ker se nahajajo pod jezersko gladino, v močvirjih in v vlažnih tleh z odsotnostjo kisika, je to omogočilo ohranitev organskih ostankov kot so les, rastlinski ostanki, pa tudi hrana in tkanine. Tudi odpadki in drugi ostanki starodavnih naselbin so bili hitro prekriti z debelo plastjo rastlinskih ostankov in karbonatnih usedlin. V odsotnosti kasnejše poljedelske aktivnosti so bila območja nedotaknjena in do današnjih dni se je ohranilo veliko število arheoloških ostankov. Koliščarska območja so izjemni arheološki arhivi za preučevanje in razumevanje vsakdanjega življenje v neolitiku in bronasti dobi. Iz tega razloga jih je UNESCO vpisal na seznam svetovne dediščine.
V letu 2021 obeležujemo 10 obletnico vpisa z več dogodki na različnih lokacijah okoli Alp, na jezerih in v mokriščih, na interpretacijskih poteh in v muzejih. Pregled skupnih, kot tudi posameznih aktivnosti šestih držav, lahko najdete na spletni strani www.palafittes.org. Do 26. junija 2021 se 111 koliščarskih območij svetovne dediščine predstavlja v zavihku »Countdown«. Pod zavihkom »10 years – 100 stories« (10 let – 100 zgodb) naša virtualna razstava ponuja vpogled na koliščarska območja in vsakdanje predmete, ki so bili tam odkriti.
Splošne informacije Upravljanje z UNESCO dediščino kolišč je od vpisa na Seznam svetovne dediščine leta 2011 skupna naloga šestih držav članic: Avstrije, Francije, Nemčije, Italije, Slovenije in Švice. Mednarodna koordinacijska skupina UNESCO Palafittes (ICG) je bila ustanovljena, da zagotovi mednarodno koordinacijo. Glavna pisarna je v mestu Basel v Švici in je kontaktna točka za vsa vprašanja in informacije o tej enoti svetovne dediščine.
Dve slovenski vpisani območji kolišč se nahajata na Igu, na Ljubljanskem barju. Na širšem območju Ljubljanskega barja je poznanih preko 40 najdišč kolišč. Ta so s prekinitvami poseljevala območje med približno 4500 in 2000 p. n. š. Iz tega obdobja se je ohranilo nekaj bogatih najdb, med drugim bogato okrašena keramika in kipci, ter najstarejše ohranjeno leseno kolo na svetu. Krajinski park Ljubljansko barje je javni zavod, ki skrbi za upravljanje in varovanje celotnega območja, še posebno pa dveh območji kolišč vpisanih na UNESCO seznam. S spodbujanjem sodelovanja z lokalnimi skupnostmi skrbi za ustrezno ohranjanje, zaščito in promocijo izjemne univerzalne vrednosti kolišč. Poleg rednih aktivnosti hidrološkega monitoringa nivoja podtalnice in komunikacije z deležniki, Krajinski park sodeluje z Občino Ig kot vodilnim partnerjem pri vzpostavitvi novega interpretacijskega centra, povezovalne poti in rekonstrukcije koliščarske naselbine na Barju, kjer bo velik poudarek ravno na predstavitvi dediščine kolišč ter naravnih danosti, ki so omogočile njihovo ohranitev. 28. avgusta bo, kot vsako leto, Društvo Fran Govekar na Igu organiziralo Koliščarski dan, kjer bo letos poudarek na koliščarski kulinariki, ter praznovanju 10. obletnice vpisa kolišč na UNESCO seznam svetovne dediščine.
V letošnjem letu smo v Krajinskem parku Ljubljansko barje ponovno pričeli z izvajanjem izobraževalnih delavnic, na katerih udeleženci od blizu spoznavajo različne vrste dvoživk, njihov življenjski prostor in razloge za njihovo ogroženost.
Delavnice so prilagojene različnim starostnim skupinam, z njimi pa popestrimo učne ure spoznavanja okolja, naravoslovja ali biologije. V prihodnje jih bomo izvajali tudi v obliki naravoslovnih dni.
V kolikor bi želeli, da obiščemo tudi vašo šolo, nam pišite na jasna.tarman@ljubljanskobarje.si.
Dresniki so zelnate trajnice z močnimi korenikami, iz katerih se razvijejo tudi več kot 3 m visoki in 4 cm debeli poganjki. Njihova stebla so pokončna, votla in pri dnu neolistana, listi pa so veliki in široko jajčasti. Cvetovi so združeni v 8 do 12 cm dolga latasta socvetja. Na posamezni rastlini je lahko kar 200.000 cvetov! Njihove korenine segajo do globine 2 m, v širino pa tudi dlje.
Ta opis velja za več podobnih vrst iz skupine dresnikov, pri katerih se uporabljajo tudi enake metode za odstranjevanje. To so japonski dresnik (Reynoutria japonica Houtt.), sahalinski dresnik (Reynoutria sachalinensis (F. S. Petrop.) Nakai and T. Mori) in njun spontan hibrid češki dresnik (Reynoutria x bohemica Chrtek et Chrtková). Sahalinski dresnik lahko zraste celo do 5 m v višino. Vsi pa izvirajo iz Vzhodne Azije.
Japonski dresnik je bil v Evropo prinesen v 19. stoletju kot okrasna rastlina. Predvideva se, da so v Evropo prinesli eno samo rastlino, ki se je kasneje, z vegetativnim razmnoževanjem ter s pomočjo človeka, razširila po vsej Evropi. Prerašča travišča, vlažne in občasno poplavljene površine, bregove potokov in rek ter stoječih voda, robove cestišč, urbana območja … Zelo dobro uspeva na območjih, kjer se uporablja gnojila bogata z dušikom. Povzroča veliko škodo v gospodarstvu, saj zmanjšuje dostopnost območij, odtekanje poplavnih voda, viša stroške vzdrževanja vodotokov in povzroča škodo na infrastrukturi.
Dresnik v prst sprošča snovi, ki preprečujejo rast drugih rastlin, kar imenujemo alelopatija. Te snovi vplivajo tudi na mikroorganizme, ki živijo v prsti, oboje pa posredno povzroča izginjanje domorodnih vrst na območju, kjer raste. Ker spomladi zgodaj požene in zelo hitro raste, zasenči preostale rastline. Učinkoviteje od ostalih tudi privzema hranila iz tal, s čimer zmanjšajo njihovo dostopnost in jih s tem sčasoma izčrpa.
V Veliki Britaniji se z njim prehranjujejo ovce, krave, koze in osli, vendar se pri naših partnerjih v Bosni in Hercegovini njegovo odstranjevanje s pašo koz ni obneslo, saj ga niso želele jesti.
Dresnik tvori skoraj homogene sestoje, v katerih se redko pojavljajo še druge vrste. Preprečuje naravno sukcesijo in obnovo habitatov ter zmanjšuje biotsko pestrost, saj zmanjšuje pestrost rastlinskih vrst na območjih, kjer se pojavlja, posledično pa tudi živali. Največji problem predstavlja v obvodnih habitatih.
Kako jih odstranjujemo?
Dresniki so ene najbolj zahtevnih invazivnih tujerodnih rastlin za obvladovanje. Odstranjujemo jih lahko mehansko ali s pomočjo herbicidov. Mehanske metode so košnja, paša domačih živali in izkopavanje korenin, metode, pri katerih uporabljamo herbicide, pa so škropljenje, premazovanje, injiciranje ali kombinacija teh metod. Herbicidov ne smemo uporabljanje v bližini vode ali v zavarovanih območjih, kjer je to prepovedano. Enkratno odstranjevanje le nadzemnih delov rastlin ni učinkovito. Prav nasprotno. Povzroči le bujnejšo tej hitrejšo rast poganjkov. Glavni problem predstavljajo podzemna stebla (korenike) skupaj s koreninami, saj v njih rastline shranjujejo hranila. Zato dresnika mehansko ne moremo odstraniti, ne da bi odstranili korenike.
Ali ste vedeli?
V vlažnih razmerah lahko le centimeter velik del korenine ali stebla požene in iz njega zraste cela nova rastlina.
Kako lahko izboljšamo medsektorsko sodelovanje pri upravljanju z invazivnimi tujerodnimi vrstami?
V preteklem tednu smo v Krajinskem parku Ljubljansko barje organizirali spletno usposabljanje z naslovom Invazivne tujerodne vrste in njihovo obvladovanje, ki je bilo namenjeno izvajalcem nalog upravljanja, ki se pri svojem delu srečujejo z invazivnimi tujerodnimi vrstami. Usposabljanje je potekalo v sklopu projekta Ohranjanje habitatov s transnacionalnim upravljanjem invazivnih tujerodnih vrst vzdolž porečja Save – Sava TIES.
Več kot 40 udeležencev je sodelovalo na dogodku, na katerem nam je priznana strokovnjakinja za invazivne tujerodne vrste Jana Kus Veenvliet predstavila najnovejša dognanja o invazivnih tujerodnih vrstah, njihovi problematiki, razširjanju ter načinih njihovega obvladovanja. V zaključnem delu usposabljanja smo v skupinah razpravljali o možnih rešitvah na primeru štirih invazivnih tujerodnih rastlinskih vrst, ki pri nas že povzročajo probleme, udeleženci pa so z nami delili svoje izkušnje.
Za usposabljanje smo pripravili tudi priročnik v katerem si lahko preberete več invazivnih tujerodnih vrstah ter temah, ki smo jih obravnavali na usposabljanju in si ga lahko prenesete tukaj.
Skupaj smo prišli do zaključka, da je za učinkovito upravljanje z invazivnimi tujerodnimi vrstam ključno dobro sodelovanji med vsemi sektorji ter primerni predpisi, ki bi predstavljali temelje za naše ukrepanje.
Podobni dogodki so bili v sklopu projekta organizirani tudi v ostalih državah iz katerih prihajajo projektni partnerji – na Hrvaškem, v Bosni in Hercegovini ter Srbiji. Odziv na dogodke je bil je bil odličen, saj je na vseh do sedaj izvedenih sodelovalo več kot sto udeležencev!
Ustrezno upravljanje z zemljišči je nujno za ustvarjanje pogojev za ohranitev izginjajočih ogroženih vrst ter njihovih habitatov. Po uspešno izvedenih odkupih zemljišč so bile zato aktivnosti projekta PoLJUBA v preteklem letu intenzivno usmerjene v izvedbo ukrepov za obnovitev in ohranjanje mokrotnih habitatov in nekaterih najbolj ogroženih rastlinskih in živalskih vrst, ki se tam nahajajo.
Projektne aktivnosti so v letu 2020 potekale na skoraj 160 ha kmetijskih in gozdnih zemljišč, kjer se je izvajala večina naravovarstvenih ukrepov. Če izpostavimo le nekaj ključnih: odstranjevanje lesne zarasti, setev trav in senenega drobirja, prilagojena košnja, mulčenje, odstranjevanje invazivnih tujerodnih vrst, ureditev hidrologije v dolini Strajanov breg, vzpostavitev novih vodnih habitatov za želvo močvirsko sklednico in hribskega urha, obnova habitatov za kačjega pastirja koščičnega škratca ter ponovna naselitev metulja barjanskega okarčka in doselitev hrošča puščavnika. Na posebej občutljivem območju travnikov, ki predstavljajo eno zadnjih prebivališč barjanskega okarčka na Ljubljanskem barju, je bilo izvedeno ročno odstranjevanje navadne krhlike, kar zavira njeno nadaljnje razraščanje. Na območju celotnega Ljubljanskega barja pa je bila izvedena mozaična obnova posameznih jarkov, s čimer so bili izboljšani življenjski pogoji za koščičnega škratca.
Ukrepi, ki so poskrbeli za izboljšanje stanja populacije barjanskega okarčka in puščavnika
Med ključnimi dosežki projekta sta uspešno izvedena ponovna naselitev metulja barjanskega okarčka v Naravnem rezervatu Iški morost in obogatitev populacije hrošča puščavnika na območju Mestnega loga v Ljubljani. V obeh primerih je bila doselitev osebkov, vzgojenih v gojilnicah, prepoznana kot nujen ukrep za ohranitev močno ogroženih populacij na Ljubljanskem barju.
V juniju je tako dr. Tatjana Čelik iz Biološkega inštituta Jovana Hadžija ZRC SAZU izvedla uspešen prenos 175 bub barjanskega okarčka na Ljubljansko barje. Ob pričakovani uspešnosti izleganja je bilo v naravo naseljenih 123 odraslih metuljev, s čimer je bila zasnovana nova populacija v Naravnem rezervatu Iški morost ter obogatena izvorna populacija med Igom in Škofljico. Doselitev bo v podobnem obsegu izvedena tudi v letošnjem letu.
V pozno poletnem času je bila v sodelovanju z Nacionalnim inštitutom za biologijo izvedena druga doselitev hrošča puščavnika na Ljubljansko barje. Na območje Mestnega loga je bilo nameščenih dodatnih 15 hrastovih gojilnic z lesnim muljem, v katere so bile prenešene ličinke, ki izvirajo iz Krajinskega parka Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib. Po pričakovanjih se bodo ličinke v odrasle hrošče preobrazile že v tem letu.
Nove mlake za močvirsko sklednico in hribskega urha
Na Ljubljanskem barju so manjša vodna telesa s stoječo vodo (mlake), ki bi bila primeren življenjski prostor za želvo močvirsko sklednico, zelo redka, zato so v okviru projekta vzpostavili 42 novih mlak in izboljšali povezljivost populacij avtohtone želve močvirske sklednice na tem območju, kar bo pripomoglo k povečanju populacije vrste. Poskrbeli so tudi za izlov tujerodnih želv rdečevratk, ki predstavljajo resno grožnjo močvirskim sklednicam.
Izvedena so bila še dela za vzpostavitev 3 manjših mlak in 38 uleknin za hribskega urha. Te naj bi se sčasoma napolnile s padavinsko oziroma talno vodo, v poletnih mesecih pa deloma ali povsem izsušile, kar ustreza ekološkim zahtevam hribskega urha.
Dobro leto za kosca na območju Naravnega rezervata Iški morost
V poletnem času je bil izveden popis kosca na Ljubljanskem barju, kjer je bilo glede na zadnja leta zabeleženih precej več koscev kot običajno. Na vlažnih travnikih na območju naravnega rezervata je ponoči ob koncu maja in začetku junija prepevalo vsaj sedem pojočih samcev, k čemur so pripomogli tudi izvedeni ukrepi revitalizacije njegovega habitata.
V letošnjem letu nova tematska pot – Pot med jelšami
Intenzivno potekajo tudi dela za vzpostavitev 3-kilometrske tematske poti na Rakovi jelši, v okviru katere bo postavljenih 8 interpretacijskih postaj, ki bodo ozaveščale o pomenu ohranjanja biotske raznovrstnosti na Ljubljanskem barju. Nova Pot med jelšami bo prve obiskovalce v svoji končni podobi pričakala predvidoma jeseni.
Več informacij o projektu PoLJUBA najdete na spletni strani www.poljuba.si
.jpg)
V pozno poletnem času je bila v sodelovanju z Nacionalnim inštitutom za biologijo izvedena druga doselitev hrošča puščavnika na Ljubljansko barje. Na območje Mestnega loga je bilo nameščenih dodatnih 15 hrastovih gojilnic z lesnim muljem, v katere so bile prenešene ličinke, ki izvirajo iz Krajinskega parka Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib. Po pričakovanjih se bodo ličinke v odrasle hrošče preobrazile že v tem letu.
Več informacij o projektu PoLJUBA najdete na spletni strani