Kot smo že poročali, smo v mesecu maju v Krajinskem parku Ljubljansko barje skupaj s strokovnjaki z Nacionalnega inštituta za biologijo in Prirodoslovnega muzeja Slovenije z GPS oddajnikoma opremili dva velika škurha (Numenius arquata). Ljubljansko barje je eno od dveh območij v Sloveniji, kjer se vrsta ne pojavlja zgolj kot preletni gost, ampak tu tudi gnezdi.
Namestitev oddajnikov nam je omogočila vpogled v gibanje dveh odraslih samcev. Prvi od škurhov na Barju ni gnezdil in je že konec maja odletel na izliv Soče, po slabih treh tednih pa na mokrišče v bližini kraja Tanger na severu Maroka, dobrih 2000 km zračne črte od Ljubljanskega barja.
Drugi samec je našel samico. Čeprav je nismo opremili z oddajnikom, smo na podlagi njunega vedenja sklepali, da se pripravljata na gnezdenje. V plitvi kotanji na tleh, kjer sta si nastlala gnezdo, smo pozneje našli 4 jajca. Iz njih so se zvalili 3 mladiči.
Zajeti podatki o škurhovem gibanju so nam dali dobra izhodišča za varstvo vrste in zanimiv vpogled v življenje te skrivnostne ptice. V sodelovanju z lokalnimi kmeti smo zavarovali gnezdo, s pozno košnjo pa zagotovili tudi skrivališče za mladiče. Kakor kažejo prve analize, so za preživetje poleg pozno košenih površin pomembni tudi pokošeni travniki, na katerih se ptice hranijo večino časa. Samice v času odraščanja mladičev nismo več opazili in njene usode ne poznamo.
Do osamosvojitve v mesecu juliju je preživel le eden od mladičev. S samcem je na travnikih severno od Iga ostal do začetka avgusta. Samčev signal je nato nepričakovano izginil. Po dvotedenski negotovosti, kaj se je s ptico zgodilo, se nam je ponovno oglasil sredi avgusta – živ in zdrav – z vzhodne obale Maroka, okoli 2500 km zračne črte od Ljubljanskega barja. Podatki so pokazali, da je njegovo potovanje iz Evrope v Afriko trajalo 3 dni. V tem času se je očitno uspešno izognil GSM antenam, zato smo podatke prejeli z zamudo.
Na Ljubljanskem barju populacija velikega škurha nezadržno upada. Pred drugo svetovno vojno je tu gnezdilo tudi do 20 parov letno, število pa se je v 50 letih prepolovilo. Pred 5 leti so raziskovalci zabeležili zgolj tri gnezdeče pare, letos pa le še enega. Škurh pri iskanju hrane svoj dolg zakrivljen kljun zabada v mehka namočena tla, zato potrebuje mokrotna travišča. Upad populacije je povsod po Evropi najverjetneje povezan z izginjanjem primernega življenjskega prostora.
Podatke o gibanju označenih ptic bomo še naprej budno spremljali, z njihovo pomočjo pa načrtovali ukrepe za varstvo vrste. Škurhom želimo srečno prezimovanje in držimo pesti, da se prihodnjo pomlad ponovno srečamo.
