Z reorganizacijo ministrstev se je Ministrstvo za okolje in prostor prestrukturiralo v Ministrstvo za naravne vire in prostor, Ministrstvo za okolje, podnebje in energijo ter Ministrstvo za solidarno prihodnost. Prenos delovnih nalog, javnih uslužbencev, dokumentacije in prostorov bo izveden najkasneje v roku treh mesecev po uveljavitvi novele Zakona o državni upravi.
Ministrstvo za naravne vire in prostor je pristojno za delovno področje ohranjanja narave, upravljanja voda, sistemskega urejanja gospodarskih javnih služb, javnih služb ohranjanja narave, javnih služb urejanja voda, jedrske varnosti, varstva pred ionizirajočimi sevanji, opozarjanja in odprave posledic naravnih nesreč in investicij v okoljsko ter vodno infrastrukturo in naloge na področju prostorskega in urbanega razvoja, spremljanja stanja in trendov v prostoru, razvoja, spodbujanja in promocije urejanja prostora, zemljiške politike, državnega, regionalnega in občinskega prostorskega načrtovanja in graditve objektov ter rudarstva. Kot minister za naravne vire in prostor je v Državnem zboru Republike Slovenije 24. 1. 2023 prisegel Uroš Brežan.
Za delovno področje varovanja okolja, celovite presoje vplivov na okolje, upravnih postopkov na področju okolja, javnih služb varstva okolja, ravnanja z gensko spremenjenimi organizmi, podnebnih sprememb, ravnanja z odpadki in učinkovite rabe virov je pristojno Ministrstvo za okolje, podnebje in energijo, ki ga vodi minister Bojan Kumer.
Razumevanje pomena mokrišč vpliva na obstoj le-teh! Leta so bila razumljena kot nekoristen svet in marsikje je tako prišlo do izsušitve. V tristo letih je bilo uničenih skoraj 90 % mokrišč po svetu. So take aktivnosti vedno upravičene?
Raziskovalci opozarjajo, da so mokrišča ključna za naše preživetje:
blažijo poplave in podnebne spremembe, predstavljajo vir pitne vode in hrane ter delujejo kot naravna čistilna naprava. Izredna je tudi pestrost vrst. Kar 40 % vseh vrst na svetu živi ali se razmnožuje v mokriščih. Ljubljansko barje je pomembno tudi zaradi ohranjanja najdb koliščarskih naselbin svetovnega pomena.
Zato so bila številna mokrišča zavarovana kot naravni parki, uvrščena v omrežje Natura 2000, nekatera pa celo prepoznana kot mokrišča mednarodnega pomena.
2. februarja 1971 je prišlo do podpisa Ramsarske konvencije, medvladnega sporazuma, ki zagotavlja mednarodno sodelovanje pri ohranjanju mokrišč, njihovih funkcij in biotske raznovrstnosti. Ta konvencija je bila podpisana v želji, da bi zavrli poseganje v mokrišča in njihovo izginjanje. V spomin podpisa Ramsarske konvencije 2. februarja praznujemo svetovni dan mokrišč, katerega tema je letos »Čas je za obnovo degradiranih mokrišč«.
Ljubljansko barje zaradi dolge zgodovine izsuševalnih del vse bolj izgublja karakteristike mokrišča.
Na Barju danes skoraj ni več živega barja. Od velikega močvirja je ostala gosta mreža izsuševalnih kanalov. Manjša se tudi obseg mokrotnih travnikov. V želji, da bi ohranili največje območje mokrotnih travišč s sistemom mejic in gozdnih, grmiščnih ter vodnih površin v Sloveniji, je bilo območje Ljubljanskega barja leta 2008 zavarovano kot Krajinski park Ljubljansko barje.
Na zemljiščih v upravljanju Krajinskega parka Ljubljansko barje izvajamo številne ukrepe, namenjene obnovi mokriščnega značaja Barja.
V zadnjih letih je Javni zavod Krajinski park Ljubljansko barje pridobil v upravljanje več kot 200 ha površin, na katerih izvaja prilagojeno kmetijsko prakso. Z opuščanjem gnojenja in prilagojeno košnjo intenzivne travnike spreminjamo v ekstenzivne. Opuščamo obnovo izsuševalnih jarkov, ali pa na njih nameščamo pregrade za počasnejše odtekanje vode. Ustvarjamo tudi nove vodne habitate, kjer svoj dom najde pestra paleta živalskih in rastlinskih vrst.
Ključni pogoj za ohranjanje mokriščnega značaja Barja je dovolj visok nivo podzemne vode, ki ga v zadnjih letih budno spremljamo. Na podlagi rezultatov meritev vodostaja načrtujemo oziroma prilagajamo ukrepe, tako za obnovo habitatov kot tudi za ohranjanje arheološke dediščine. Kljub mokrotnemu značaju Ljubljanskega barja v poletnih mesecih opažamo pomanjkanje vode. Pomanjkanje vode pa predstavlja težavo tudi za kmetijstvo. V interesu vseh je tako najti pravo mero med izkoriščanjem in ohranjanjem Ljubljanskega barja.
V decembru 2022 smo v bližini Bistre izkopavali mlake, namenjene varstvu dvoživk. Pri izkopu ene od njih smo odkrili ostanke prazgodovinske koliščarske naselbine – navpične kole, koščke keramike, kosti, kamne in oglje. Zakaj smo izkop hitro zasuli ter mlako nato izkopali na nadomestni lokaciji?
Zaradi pestre zgodovine poseljevanja je celotno Ljubljansko barje evidentirano kot arheološko območje, zato je za tovrstne posege potrebno pridobiti kulturnovarstvene pogoje in soglasje Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije (ZVKDS). V projektu Ohranjanje dvoživk in obnova njihovih habitatov – LIFE AMPHICON smo lokacije mlak uskladili z ZVKDS, da bi te kar najmanj posegale v arheološko dediščino. Ob izdaji soglasja je bila za vsako mlako potrebna tudi arheološka raziskava ob gradnji. To je po naročilu Krajinskega parka Ljubljansko barje izvedla ekipa arheologov iz podjetja Avgusta d.o.o..
Do odkritja ostankov prazgodovinskih kolišč je prišlo v relativni bližini predhodno znanega arheološkega najdišča Naselbina Črešnja. Ali gre za del istega koliščarskega naselja, ali je morda odkrito novo kolišče, bodo pokazale nadaljnje raziskave. Arheologi so natančno popisali lokacijo in odvzeli vzorce za nadaljnjo analizo, s čimer bodo določili starost najdb in vrsto lesa.
Po zaključenem popisu in odvzemu vzorcev smo izkop hitro zasuli, saj so arheološki ostanki kolišč, predvsem organski ostanki, izjemno občutljivi in na zraku hitro strohnijo in propadejo. Kolišče je tako sedaj ponovno skrito v mokri barjanski zemlji, kjer visok nivo podzemne vode nudi ugodne razmere za ohranitev arheoloških ostalin. Shranjevanje organskih arheoloških najdb (les, tkanine, ostanki hrane …) je namreč kljub izjemnemu napredku znanosti tehnološko zelo zahtevno. Kolišča je zato najbolje ohranjati in-situ (v naravi), ob tem pa poskrbeti za ohranjanje visokega nivoja podzemne vode, ki na Ljubljanskem barju tudi zaradi izsuševanja vztrajno pada.
Najstarejša kolišča na Ljubljanskem barju so sicer datirana v čas okoli 4600 let pred našim štetjem in so tako starejša od prvih dinastij egipčanskih faraonov, koliščarji pa so na območju Ljubljanskega barja z več prekinitvami živeli več kot 2500 let. Kljub temu, da nam prvi stalno naseljeni prebivalci in prvi poljedelci v naših krajih niso zapustili piramid in pisave, pa vemo, da je na Ljubljanskem barju v prazgodovini stalo vsaj 43 različnih koliščarskih naselbin v kameni, bronasti in železni dobi. Pri tem nam ohranjeni les, tkanine, živalski in rastlinski ostanki, lahko povedo npr., da so lovske loke izdelovali iz tisovine, deblake iz hrastovih debel, tkali lan za obleke in pletli ribiške mreže, hiše gradili iz prepletenih vrbovih vej in topolovih brun, mleli moko in izdelovali maslo, gojili prašiče, ovce in krave, izdelovali lesene glavnike in pletene košare, gojili ječmen, proso, pšenico, lečo, bob in grah. Iz pelodnih zrn lahko izvemo, ali je bilo podnebje hladnejše ali toplejše, ter ali je bilo v okolici več gozda ali travnikov.
Ali nedavna odkritja prinašajo novi košček sestavljanke v razumevanju koliščarske civilizacije Ljubljanskega barja, bodo pokazale izvedene arheološke raziskave. Do takrat pa smo mlako za dvoživke v dogovoru z ZVKDS izkopali na nadomestni lokaciji v bližini, kjer ob pregledu nismo našli drugih ostankov kolišč.
Ostanek oglja. Foto: Katarina Drašler
Navpični koli v prerezu mlake. Foto: Katarina Drašler
V Krajinskem parku Ljubljansko barje smo v zadnjih dneh decembra izdali zloženko, ki na preprost način predstavlja pomen vzpostavljanja novih vodnih habitatov za dvoživke.
Čeprav je Ljubljansko barje eno največjih mokrišč v Sloveniji, vode ni vselej v izobilju. Številne vrste se soočajo s pomanjkanjem primernih življenjskih prostorov, zlasti v poletnem času. Ogroženim vrstam dvoživk lahko pomagamo z izkopom novih mlak, ki vodo zadržujejo skozi vse leto, s tem pa omogočajo uspešen razvoj njihovih ličink.
Krajinski park Ljubljansko barje je odprti tip zavarovanega območja narave. Vstop v krajinski park in potovanje po njem je tako prepuščeno izbiri vsakega posameznika. Večji del obiska in potovanja po parku za enkrat večinoma poteka z motoriziranim prometom po cestah. V Javnem zavodu KPLB si želimo, da bi obiskovalci vstopali v park na urejenih vstopnih točkah in usmerjeno potovali po parku na čim bolj trajnosten način (z javnimi prevoznimi sredstvi, s kolesi, peš… ).
Prav zato smo se v javnem zavodu odločili za sodelovanje v projektu SmartMOVE. Glavni rezultat projekta SmartMOVE za Krajinski park Ljubljansko barje bo mobilnostni načrt za izbrano območje krajinskega parka.
Obnova kopenskih habitatov je poleg vzpostavitve mlak ena najpomembnejših konkretnih naravovarstvenih aktivnost projekta LIFE AMPHICON. Dvoživke večino leta preživijo na kopnem. Skriti kotički v mejici, na travniku ali v gozdu jim nudijo poletna zatočišča, pozimi pa prezimovališča. Kopno uporabljajo za selitve, tam se tudi prehranjujejo.
Spomladi smo pričeli z deli za obnovo ekstenzivnih travnikov, zlasti košnjo površin. Z redno košnjo in odvozom biomase želimo zmanjšati vsebnost hranil v tleh, ekstenzifikacija površin pa vodi v povečanje vrstne pestrosti rastlinskih vrst, s tem pa tudi nevretenčarjev, ki so glavni vir hrane dvoživk.
Na nekaterih zemljiščih smo pričeli odstranjevati lesno zarast, pomešano s tujerodnimi vrstami. Tujerodne vrste na Barju obvladujemo predvsem z redno košnjo, ki pa je na površinah, zaraščenih tudi z lesnimi vrstami, ni izvedljiva. Redna košnja pomaga tudi pri spopadanju z nadaljnim širjenjem invazivnih tujerodnih vrst, saj prepreči njihovo semenenje. Površine bomo spomladi deloma zasejali z avtohtonim semenom, ki smo ga nabrali na dobro ohranjenih mokrotnih travnikih v okolici Bevk, deloma pa s komercialno semensko mešanico, s tem pa vzpostavili travniške površine.
V zadnjih tednih smo pričeli tudi s sajenjem mejic. Posadili smo več kot 150 avtohtonih sadik rdečega drena, črnega trna, navadne trdoleske, navadne krhlike, črnega bezga, doba in vrbe. Mejice niso pomembne le za dvoživke, ampak nudijo življenjski prostor, zatočišča, preletne ali selitvene koridorje ter hrano številnim vrstam ptic, netopirjev, plazilcev, sesalcev in nevretenčarjev. Skupno jih nameravamo zasaditev več kot 2 km.
Posadili smo različne avtohtone lesne vrste, med njimi največ sadik rdečega drena in črnega trna. Foto: Jasna Tarman
Lesna zarast je bila pomešana z invazivnimi tujerodnimi vrstami. Foto: Katarina Drašer
Z zaraščenih površin smo najprej odstranili večja drevesa, sledilo bo gozdarsko mulčenje. Površine bomo nato zasejali s travno mešanico. Foto: Katarina Drašler
Projekt Interpretacija biotske raznovrstnosti in dediščine kolišč na Ljubljanskem barju (Na-kolih) se v letu 2022 zaključuje. Glavni partner projekta, Občina Ig, ob tej priložnosti vabi na zaključek operacije v četrtek, 1. decembra 2022. Več o dogodku.
Z uvodnim sestankom, ki danes poteka v Genovi, smo uradno otvorili projekt LIFE UrCA PROEMYS, namenjen ohranjanju močvirske sklednice v Sloveniji in Italiji.
Projektne aktivnosti so namenjene izboljšanju njenega življenjskega prostora, odstranjevanju invazivnih tujerodnih vrst iz narave ter ozaveščanju javnosti o ogroženosti naše edine avtohtone sladkovodne želve.
5-letni projekt se bo izvajal do septembra 2027 in je sofinanciran iz evropskega finančnega mehanizma LIFE. Vodilni partner projekta je WWF Italija, v projektu pa poleg 8 italijanskih partnerjev sodelujemo Krajinski park Ljubljansko barje in Krajinski park Sečoveljske soline.
Ljubljansko barje smo v zadnjih 200 letih spremenili v kulturno krajino. Nekdaj največje in najjužnejše ležeče visoko barje v Evropi so naši predniki preoblikovali v preplet travnikov, njiv in mejic. Gosta mreža osuševalnih jarkov med njimi je postala osrednji življenjski prostor številnih vrst, ki za svoje razmnoževanje in razvoj potrebujejo stoječo vodo. Voda iz jarkov poleti hitro odteče, vodni življenjski prostori pa presahnejo. To pri vrstah dvoživk, ki za razvoj v vodi potrebujejo več časa (npr. veliki pupek in rosnica) ali ta poteka v toplejšem delu leta (npr. zelena rega in hribski urh), vodi v propad mrestov in paglavcev oz. jajc in ličink. Zaradi globalnih klimatskih sprememb so dolga, suha in vroča poletja vse pogostejša, zato se razvojni krog takšnih vrst vse pogosteje zaključi neuspešno.
Primerno vodno okolje lahko zagotovimo z izkopom mlak. V teh dneh smo na zemljiščih, ki smo jih v parku nedavno odkupili za namene varstva narave, pričeli z izkopom mreže 50 mlak. Izboljšanje vodnih habitatov je namreč eden ključnih ukrepov za ohranjanje dvoživk, ki potekajo v projektu LIFE AMPHICON. Na Ljubljanskem barju so ukrepi umeščeni na območje v okolici Bistre, Pakega in Podkraja.
Foto: Katarina Drašler
Foto: Katarina Drašler
Foto: Katarina Drašler
Mlake morajo biti dovolj velike, da poleti ne presahnejo. Njihove brežine morajo biti položne, da jih lahko živali zapustijo. Razgibano dno s plitvimi in globljimi del pa zagotavlja primerna bivališča skozi vse leto. Obrežno in vodno rastlinje nudi primerna mesta za odlaganje jajc oz. mrestov ter nudi zatočišče pred plenilci.
Ker je Ljubljansko barje evidentirano kot arheološko območje, gradnjo nadzoruje tudi ekipa arheologov.
Poleg izkopa novih mlak izvajamo tudi obnovo kopenskih habitatov, kmalu pa se bo pričela tudi gradnja podhodov in stalnih usmerjevalnih ograj za varstvo dvoživk na cestah.
