Čas je za obnovo degradiranih mokrišč
Razumevanje pomena mokrišč vpliva na obstoj le-teh! Leta so bila razumljena kot nekoristen svet in marsikje je tako prišlo do izsušitve. V tristo letih je bilo uničenih skoraj 90 % mokrišč po svetu. So take aktivnosti vedno upravičene?
Raziskovalci opozarjajo, da so mokrišča ključna za naše preživetje:
blažijo poplave in podnebne spremembe, predstavljajo vir pitne vode in hrane ter delujejo kot naravna čistilna naprava. Izredna je tudi pestrost vrst. Kar 40 % vseh vrst na svetu živi ali se razmnožuje v mokriščih. Ljubljansko barje je pomembno tudi zaradi ohranjanja najdb koliščarskih naselbin svetovnega pomena.
Zato so bila številna mokrišča zavarovana kot naravni parki, uvrščena v omrežje Natura 2000, nekatera pa celo prepoznana kot mokrišča mednarodnega pomena.
2. februarja 1971 je prišlo do podpisa Ramsarske konvencije, medvladnega sporazuma, ki zagotavlja mednarodno sodelovanje pri ohranjanju mokrišč, njihovih funkcij in biotske raznovrstnosti. Ta konvencija je bila podpisana v želji, da bi zavrli poseganje v mokrišča in njihovo izginjanje. V spomin podpisa Ramsarske konvencije 2. februarja praznujemo svetovni dan mokrišč, katerega tema je letos »Čas je za obnovo degradiranih mokrišč«.
Ljubljansko barje zaradi dolge zgodovine izsuševalnih del vse bolj izgublja karakteristike mokrišča.
Na Barju danes skoraj ni več živega barja. Od velikega močvirja je ostala gosta mreža izsuševalnih kanalov. Manjša se tudi obseg mokrotnih travnikov. V želji, da bi ohranili največje območje mokrotnih travišč s sistemom mejic in gozdnih, grmiščnih ter vodnih površin v Sloveniji, je bilo območje Ljubljanskega barja leta 2008 zavarovano kot Krajinski park Ljubljansko barje.
Na zemljiščih v upravljanju Krajinskega parka Ljubljansko barje izvajamo številne ukrepe, namenjene obnovi mokriščnega značaja Barja.
V zadnjih letih je Javni zavod Krajinski park Ljubljansko barje pridobil v upravljanje več kot 200 ha površin, na katerih izvaja prilagojeno kmetijsko prakso. Z opuščanjem gnojenja in prilagojeno košnjo intenzivne travnike spreminjamo v ekstenzivne. Opuščamo obnovo izsuševalnih jarkov, ali pa na njih nameščamo pregrade za počasnejše odtekanje vode. Ustvarjamo tudi nove vodne habitate, kjer svoj dom najde pestra paleta živalskih in rastlinskih vrst.
Ključni pogoj za ohranjanje mokriščnega značaja Barja je dovolj visok nivo podzemne vode, ki ga v zadnjih letih budno spremljamo.
Na podlagi rezultatov meritev vodostaja načrtujemo oziroma prilagajamo ukrepe, tako za obnovo habitatov kot tudi za ohranjanje arheološke dediščine. Kljub mokrotnemu značaju Ljubljanskega barja v poletnih mesecih opažamo pomanjkanje vode. Pomanjkanje vode pa predstavlja težavo tudi za kmetijstvo. V interesu vseh je tako najti pravo mero med izkoriščanjem in ohranjanjem Ljubljanskega barja.
Vabimo vas tudi k branju izjave Ministrstva za naravne vire in prostor ob Svetovnem dnevu mokrišč in ogledu 7 dobrih praks obnove mokrišč: