Zaradi neugodnih vremenskih razmer se nam je to vodenje izmikalo že vse tja od lanskega leta. 23. marca 2013 so se nam končno razjasnila vremena in pred cerkvijo sv. Vida v Preserjah se nas je zbrala četica 20 pohodnikov. Naš vodnik geograf mag. Miha Pavšek nam je napovedal lepo vreme v času pohoda, a kljub temu smo jo za vsak slučaj mahnili še k svetemu Vidu po blagoslov. Potem, ko je gospod župnik slišal, kam smo namenjeni, nam je izročil ključ od vrat cerkve sv. Ane. ” Trikrat požegnani« smo jo tako mahnili proti Ponikvam, ki so bile na dan našega pohoda lepo zalite. Majhno kraško polje se je spremenilo v pravo jezerce, v katerem so se kopali zlati sončni žarki. Naš vodnik nam je razložil, da to jezerce napajajo vode, ki podzemno pritekajo iz Rakitne. Sprehodili smo se ob robu jezerca, ki si je nadelo bel šal spleten iz prvih pomladanskih zvončkov. Prav zanimivo je bilo opazovati tudi veličasten hrast, ki se je kopal sredi jezera.
Ko smo se začeli vzpenjati proti Dolenji Brezovici, smo opazili, da ima vsaka hiša v les vrezano domače hišno ime, ki je obešeno na pročelje hiše. Ob pogledu na bližnji gozd smo lahko razbrali od kod izvira ime vasi. Zavesa belih brez se je stapljala s snegom, ki je prekrival senčne travnike in njive. Preden smo vstopili v jedro vasi, nas je pozdravila domačinka častitljive starosti, ki je prekopavala njivo. Nasmejana do ušes in iskrivih oči nam je pripovedovala, da se spominja še bolj trmastih zim, kot je letošnja. Gospa Matičičeva se je tako spominjala zime, ki je s svojim repom opletala vse tja do maja. Da se zima res še ni poslovila z naših krajev, nas je spomnil tudi sneg, ki nas je pozdravil v gozdu na poti proti Planinci. Zdelo se je, kot bi hodili skozi čarobni gozd poln škratov in vil izklesanih iz kamna. Mag. Miha Pavšek nam je razložil, kako nastajajo vse te oblike. Ob poti smo lahko opazovali tudi številne vrtače, na obrobju katerih nas je pozdravil divji česen. Tisti, ki smo doma pozabili solato za v sendvič, nam je čemaž prišel še kako prav. Na Planinci smo se ustavili pri lepo obnovljeni cerkvici svetega Tomaža, ob kateri smo si privoščili zasluženo malico. Sonce se je vse bolj skrivalo za oblaki, veter nas je vse bolj hladil, tako smo vzeli pod noge in krenili proti Ledeni jami.
Planinsko društvo Podpeč je uredilo do jame stopnice, ki so mestoma poškodovane, tako previdnost pri hoji ni odveč. Izvedeli smo, da je jama dolga več kot 200 metrov, še posebej pa so nas očarali pogledi proti stenam udornice pred jamo. V ledenicah so nekoč lomili led za hlajenje hrane, kdo ve, morda je služila v te namene tudi Ledena jama pri Planinci. Na poti proti Jezeru smo se ustavili še ob udornici, v kateri smo lahko opazili polno odpadkov. Naš vodnik je še posebej izpostavil problematiko onesnaževanja vode, ki se na kraških tleh pretaka »brez filtra«. Nekdo si je tako umaknil pogled na odslužen akumulator, hladilnik in podobne stvari, kaj kmalu pa se zna zgoditi, da taisti popije strupene ostanke teh odpadkov v vodi! Predstavnik planinskega društva Podpeč je opozoril, da je največ takšnih odpadkov opaziti ob jamah in udornicah, ki se nahajajo ob poteh, ki so dostopne z avtomobilom ali vsaj traktorjem. Praznjenje jam ali brezen pa je še posebej zahtevno in lahko celo nevarno.
Z grenkim priokusom smo se spustili k Jezeru, kjer so nas pozdravili številni kraški izviri. Enega od izvirov smo opazili pod orehom, drugega tik ob kolovozu, ob najbolj izdatnem izviru pa smo opazili ostanke mlina. V nekdanjem mlinu sta našla svoj prostor garaža in drvarnica, Mlinščica pa se še vedno leno vije vse tja do Jezera. Tudi mi smo se izvili do Jezera in si privoščili pred vzponom na Ano krajši počitek. Izvedeli smo tudi številne zanimivosti na prvi pogled majhnega in nepomembnega Jezera. Gre za naše najgloblje jezero, ki so mu potapljači do sedaj uspeli nameriti okoli 50 metrov globine. V času intenzivnih poplav pa lahko k tej številki dodamo še do tri metre, za kolikor zaniha gladina jezera. V času našega obiska je Jezero poplavljalo v običajni meri, tako so bili zaliti le pomoli. Brez težav smo se tako sprehodili do gozdne poti, ki nas je vodila na grič sv. Ane. Na vrhu griča smo si ogledali barjanski mozaik, reko Ljubljanico, staro strugo Ljubljanice ter pisan šopek cerkva posejanih po okoliških gričih. K sestopu z griča nas je pozval zvok vlaka, ki po besedah našega vodnika napoveduje poslabšanje vremena. Kljub napovedim smo uspeli priti na cilj še povsem suhi, predvsem pa polni lepih vtisov iz bogatega vodenja.
Upamo, da se kmalu zopet srečamo, morda že na naslednjem strokovnem vodenju po Ljubljanskem barju 20. aprila, ko bomo odkrivali skrivnostna barjanska tla in vode!
Maša Bratina
