Z ohranjanjem cvetočih travnikov ohranjamo opraševalce
20. maja praznujemo svetovni dan čebel. Ta dan je posvečen tako medonosnim čebelam kot divjim čebelam ter ostalim opraševalcem kot so muhe trepetavke ter druge žuželke. V Sloveniji imamo dolgo tradicijo čebelarstva, pre/malo pa poznamo divje čebele (čmrlji, čebele samotarke), ki prav tako predstavljajo ene ključnih opraševalcev. Vsaj polovico opraševanja v kmetijstvu opravijo divji opraševalci.
Pestrost divjih opraševalcev je zelo velika. V Sloveniji poznamo na primer preko 500 vrst divjih čebel, med katerimi bi si posebno pozornost zaslužili čmrlji. Te na prvi pogled nerodne žuželke predstavljajo “specialne enote opraševanja”. Čmrlji so namreč za razliko od medonosnih čebel dejavni tudi pri nizkih temperaturah, v dežju in vetru. V slabem vremenu so tako čmrlji lahko edini opraševalci. So tudi zelo hitri in v enakem času lahko obiščejo do štirikrat toliko cvetov kot medonosna čebela. Med obiskom svet tudi močno stresejo, kar še izboljšuje opraševanje, pri nekaterih rastlinah pa je to celo nujno (na primer paradižnik in borovnice). Malo več pozornosti bi si zaslužile tudi čebele samotarke, ki prenašajo cvetni prah na spodnji strani telesa, zato lahko opravijo delo stotih medonosnih čebel.
Življenjsko okolje opraševalcev se je zelo spremenilo. Obilno gnojeni, zgodaj in pogosto košeni travniki ne zacvetijo in zato opraševalcem ne zagotavljajo hrane. Obdelovalni stroji uničijo gnezda čmrljev. Živih mej, kjer bi bila gnezda na varnem skoraj ni več. Čebele samotarke so nekdaj gnezdile v slamnatih strehah in luknjah v lesu, ki je bil glavni gradbeni material. Negativen je tudi vpliv prekomerne in nepravilne uporabe pesticidov. Najučinkovitejši način varovanja opraševalcev je ohranjanje dovolj cvetočih travnikov. Na njih dobijo hrano in prostor za gnezdenje. Ohranjamo jih tako, da jih pokosimo šele po cvetenju.