Z ostanki travne ruše do obnovljenih mokrotnih travnikov
Na Ljubljanskem barju izvajamo številne aktivnosti za varstvo dvoživk, ene najbolj ogroženih skupin vretenčarjev na svetu. Poleg zagotavljanja ustreznih vodnih habitatov (v pretekli zimi smo izkopali 50 novih mlak), za uspešno preživetje potrebujejo tudi primerno okolje na kopnem. Še posebej pomembni so mokrotni travniki, ki jih številne dvoživke uporabljajo kot prehranjevalni habitat. Njihove obnove se lotevamo na različne načine, med drugim s prilagojenimi režimi košnje, odstranjevanjem invazivnih tujerodnih rastlin ter sajenjem mejic. Nedavno pa smo izvedli tudi prenos zaplat travne ruše, ki bodo zagotovile dragoceno semensko banko značilnih rastlin mokrotnih travnikov.
Zaplate travne ruše smo prevzeli od Inštituta Jovana Hadžija ZRC SAZU. Na njihovi Raziskovalni postaji Barje je namreč zadnja tri leta v okviru projekta Obnovitev in ohranjanje mokrotnih habitatov na območju Ljubljanskega barja – PoLJUBA potekalo gojenje barjanskega okarčka (Coenonympha oedippus). Travna ruša s travo modro stožko (Molinia caerulea) je omogočala preživetje njihovih gosenic v ujetništvu, zdaj pa bomo njene ostanke uporabili pri obnovi površin mokrotnih travnikov.
Zasajene ploskve travne ruše bodo služile kot vir semen za obnovo površin, ki smo jih v preteklih sezonah očistili lesne zarasti, prepredene z invazivnimi tujerodnimi vrstami. S prenosom celotnih zaplat rastlinja se izognemo nekaterim izzivom, ki se pojavijo pri nabiranju avtohtonih semen. Glavna prednost je, da prenos zagotavlja semenenje celotne rastlinske združbe, medtem ko pri košnji ali ročnemu nabiranju semena nekaterih vrst morda še niso dovolj zrela. Prednost presajanja je tudi v tem, da skupaj z rastlinami na travnik prenesemo ustrezno mikrobno združbo, ki lahko pozitivno vpliva na uspešno kalitev semen in rast novih rastlin.
Pričakujemo, da bo travna ruša uspešno prestala presajanje in tako omogočila hitro obnovo površin, na obnovljene mokrotne travnike pa se bodo kmalu vrnile ogrožene živalske in rastlinske vrste. Pridobljene izkušnje nam bodo izdatno koristile tudi pri načrtovanju novih ukrepov za obnovo mokrotnih habitatov. Za pomoč se zahvaljujemo Nalu in Brini, dijakoma Biotehniškega centra Ljubljana, ki sta nam na pomoč priskočila med opravljanjem prakse.
