Sava TIES – Veliki pajesen
Ena od invazivnih tujerodnih vrst s katerimi se ukvarjamo na projektu Sava TIES (Ohranjanje habitatov s transnacionalnim upravljanjem invazivnih tujerodnih vrst vzdolž porečje Save) je tudi veliki pajesen (Ailanthus altissima). To je drevo z lihopernato deljenimi listi, ki v višino zraste do 25 metrov. Domorodno je na severu Kitajske, kjer ga uporabljajo tudi v tradicionalni medicini. Poleg tega je gostiteljska rastlina ene od vrst sviloprejk in priljubljeno parkovno drevo, cenjeno zaradi svoje trdoživosti. Prebivalci iz območja spodnjega toka Rumene reke ga poznajo pod imenom chunshu, kar pomeni spomladansko drevo, saj njegovo brstenje naznanja konec zime. Njegovo ime izvira iz podobnosti z jesenom (rod Fraxinus), oba imata namreč lihopernato deljene liste, a ju zlahka ločimo po številu segmentov – jesen jih ima redko več kot 11, pajesen pa praviloma več kot 17.
Veliki pajesen je bilo eno prvih dreves, ki so ga prinesli na zahod. V Evropo je prispelo leta 1751 in je bilo cenjeno kot parkovno drevo. Navdušenje nad njim pa je zbledelo, ko so spoznali njegovo nagnjenost k talnim poganjkom in neprijeten vonj. Poleg tega pa je njegov pelod alergen, stik z drevesnim sokom pa lahko povzroči izpuščaje ter celo vnetje srčne mišice. Kljub temu so ga še večji del 19. stoletja sadili v mestih. V mnogih deželah, tudi v Sloveniji, se je razširil predvsem zaradi svoje nezahtevnosti in trdoživosti. Najdemo ga lahko na izjemno pustih rastiščih, odporen je na sušo, potrebuje izjemno malo fosforja in tolerira kislo prst. Dobro prenaša tudi onesnaženje in izpostavljenost ozonu ter akumulira živo srebro.
Njegovo uspešnost pa je pripisati še eni lastnosti – pajesen namreč vsebuje toksine, ki zatirajo konkurenčne vrste. Ailanton je spojina, prisotna predvsem v lubju in koreninah, pa tudi v listju, lesu ter semenih velikega pajesena. Študije so pokazale, da ta spojina, ko preide v zemlje preko koreninskih izcedkov, listnega odpada ter semen, zmanjša kaljivost semen drugih vrst, pri tem pa ne vpliva na kaljivost njegovih lastnih semen. Raste izjemno hitro, v prvih štirih letih življenja celo 1-2 metra na leto. S tem hitro zasenči tla pod sabo, kar omeji rast drugih rastlin. Kasneje se rast upočasni, a je še vedno hitrejša od večine ostalih dreves. Širi se s koreninskimi in panjevskimi poganjki ter semeni. Raziskave so pokazale, da lahko žensko drevo proizvede več kot 300 000 semen letno. Če ga posekamo pa iz korenin požene na stotine poganjkov, ki se ji le stežka znebimo.
Zaradi vseh teh lastnosti tvori goste sestoje v katerih druge vrste ne uspevajo, s čimer bistveno vpliva na upad lokalne biotske pestrosti.
V 40. letih 20. stoletja se je zaradi spopadov razširil tudi na sever Evrope. Kot toploljubna, a glede na rastišč nezahtevna vrsta, je našel svojo nišo v porušenih stavbah mest, kjer je mikroklima zanj ugodnejša. Tako veliki pajesen še dandanes raste v mestih na zapuščenih parkiriščih in stavbah, kjer so pogoji za rast drugih dreves neugodni.
Pri nas je veliki pajesen mogoče opaziti predvsem na Primorskem, kjer skupaj z robinjo (Robinia pseudacacia) tvori tudi že lastne sestoje. Tam se je začel subspontano širiti že na koncu 19. stoletja, ko so ga uporabljali za pogozdovanje kamnitih goličav. Danes se širi ob prometnicah, na opuščenih kmetijskih in industrijskih območjih in na posekah. V notranjosti države ga najdemo predvsem v urbanem okolju.
Poznamo različne ukrepe za obvladovanje velikega pajesena – biološke, kemijske in fizične. Najbolj učinkovita je kombinacija več ukrepov, predvsem kemično-fizična kontrola, ki vključuje tretiranje s herbicidi za uničenje obstoječih dreves ter puljenja poganjkov za ustavitev nadaljnje rasti. V biološko zatiranje bi se lahko vključila tudi vrsta Aculops ailanthii, pršica, ki povzroči zavijanje listov in napada veliki pajesen v severni Ameriki, ter nočni metulj vrste Atteva aurea, ki prav tako škodi velikemu pajesenu, ta s sušenjem listov.
Drevo pa se ni ukoreninilo zgolj v tla, temveč tudi v kulturo okolja, kamor se je naselilo. V knjigi Drevo raste v Brooklynu avtorice Betty Smith najdemo metaforo za uspevanje v težavnem okolju: ”Je edino drevo, ki raste iz cementa. Raste bujno … Preživi brez sonca, vode ter skoraj brez zemlje. Bilo bi lepo, a kaj, ko jih je preveč.”
Zaradi izrazito negativnega vpliva na biotsko pestrost je bil veliki pajesen leta 2019 uvrščen na Seznam tujerodnih vrst, ki zadevajo Evropsko unijo. To pomeni, da zanj veljajo najstrožji ukrepi za preprečitev vnosa in širjenja. Veliki pajesen je prepovedano vnašati v Evropsko unijo, ga razmnoževati, gojiti, prevažati, kupovati, prodajati, uporabljati, izmenjevati, posedovati ali ga saditi.
